ponedeljek, 27. oktober 2008

Threesome

Ko se na kupu najdejo takšna tri imena, kot so Lou Reed, John Zorn in Laurie Anderson, je kakršenkoli podroben uvod povsem odveč. Lou Reed je veliko več kot le Transformer, Laurie Anderson je tako ali tako predvsem artistka, če pa se poleg vrine še John Zorn, hitro postane jasno, da bo situacija rodila formo le ob predponi „ne“.


Prizorišče njihovega druženja še nadalje razgrne smer, v kateri se bo glasba gibala. Leta 2005 ustanovljeni newyorški klub The Stone je namreč namenjen neprofitnim avantgardnim in eksperimentalnim glasbenikom, željnim takšnega ali predvsem drugačnega izražanja. Ob tem ne gre pozabiti, da je umetniški vodja kluba prav John Zorn. Med koncerti ni na voljo nobene pijače, toaletni prostori so zaprti, ves denar od vstopnic pa gre neposredno v žepe nastopajočih glasbenikov. Klub se tako financira le s pomočjo donacij in omejenih izdaj intrigantnih posnetkov koncertov, za katere skrbi založba Tzadik. Do sedaj je kot Stone Issue One izšel posnetek skupnega nastopa Johna Zorna, Billa Laswella, Mikea Pattona, Roba Burgerja, Davea Douglasa ter Bena Perowskega medtem, ko sta na Stone Issue Two pot našla Fred Frith in Chris Cutler. Gre torej za tretji plošček iz omenjene serije, namenjene predvsem glasbe željnim ušesom, sekundarno pa tudi ohranjanju podobe in obstoja dotičnega kluba.


Posnetek je sicer sestavljenih iz dveh nastopov z začetka letošnjega leta. Uvodno zarezovanje pripade rockovski legendi Lou Reedu, čigar sistematično tematiziranje pred akordnim izbruhom pripelje celo do nekakšne variante na Hendrixovo klasiko Foxy Lady. Kasneje pa je lepo slišan odsev Loujevih let z Velvet Underground in seveda muzikalnega eksperimentiranja s plošče Metal Machine Music, za katero še danes ni povsem jasno, ali ima za sabo koncept ali pa gre zgolj za enourno vijačenje po kitari. Delni odgovor na to vprašanje ponuja kar pričujoči koncert, saj ob Zornovem vpadu in kasnejšem skupnem razgrajevanju zvoka zadeva zazveni neverjetno koherentno. Med improvizacijo se tudi najdevata, kar tistih nekaj sozvočij naredi prav mikavnih. Sicer se skozi nastop zdi, da John Zorn veliko bolj posluša Louja kot obratno, a željeni učinek je dosežen. Ko pa v enačbo vstopi še inovatorka ter eksperimentalistka Laurie Anderson, zadeva dobi že prav melodičen pridih. Prva skladba se tako zaključi skozi prijetno, seveda nekoliko svobodnejšo simfonijo kitare, saksofona in violine.


Drugi komad se nadaljuje v noti prvega. Zorn se pomakne nekoliko v ozadje, iz plošče pa buhtijo pravi metalski zvoki, ki na nekaterih mestih izpljunejo ven tudi kakšno terco, Laurie pa z elektroniko poskrbi za temačen, celo epohalen ambient, čigar svobonjaška ekspresija sicer proti koncu komada zopet privre na dan. V teh razdelkih najbolj blesti John Zorn, kateremu pripade tudi uvod v tretji in s tem poslednji del posnetka. Da je njegova tehnika pihanja izjemna, smo se skozi njegovo obsežno diskografijo lahko prepričali že prej, da zna svoje igranje ujeti v kitarski razpon prav tako in rezultat je znova impresiven, všečen, ter prediren zvočni napad na poslušalca.


Mogoče pričujoči trio s svojimi imeni ob zazvzetju odra marsikoga preseneti, a kaj kmalu postane jasno, da točno vedo, kaj delajo. In če se s prvim poslušanjem zdi kot, da gre za še eno brnenje in neskončno bruhanje tonov, se glasba z vsakim novim poslušanjem bolj usede ter postopoma popolnoma kolonizira uho.


Celoten performans bo možno slišati v sredo, ob enajstih zvečer v oddaji RŠ koncert na Radiu Študent.


Za pokušino pa posnetek nastopa Johna Zorna s Cainom, Colemanom, Finlaysonom, Morijem, Shyujevo in Blumenkranzom na istem prizorišču... Improvisation Night...


sobota, 25. oktober 2008

V zlato odeti Wadada

V zadnjem desetletju in še malo, se je Wadada Leo Smith po rastafarijansko poduhovljenih izletih znova dodobra usedel v čistokrvni jazz. Iz njegove trobente prihaja ogromno nedvoumnih odgovorov na zlajnana vprašanja v stilu – kaj bi bilo, če bi bilo? - s ponižnostjo pa obuja spomine na stare dobre čase, ki pa se, kot vse kaže, ponovno vračajo. Mož, ki tako kot Anthony Braxton vstaja s soncem in bi se z njim po lastnih besedah najraje odpravil tudi spat, je v drugem navdihnjenem obdobju svojemu katalogu zlahka dodal prek ducat albumov, najvidnejši projekt pa zagotovo predstavlja zvezdniško obarvani Zlati kvartet.

Golden Quartet so prvotno sestavljali Wadada Leo Smith, Jack DeJohnette, Anthony Davis in ustanovni član Art Ensemble of Chicago Malachi Favors. Skupaj so ustvarili dva ostra albuma, na katerih je mogoče podoživeti zlate trenutke kolektivne improvizirane godbe s šestdesetih, bežnega poslušalca pa bi bilo v takratni izvor plošč tudi zlahka prepričati. Edino distinkcijo je predstavljal Anthony Davis, ki za razliko od stanovskih kolegov s šestdesetih ni pretiraval z zgoščeno tonaliteto in se je veliko raje posvečal senčenju Wadadovega soliranja. Po Favorsovi smrti leta 2004 se je kolektiv popolnoma prevetril, vanj pa sta prišla ugledna člana newyorške scene Vijay Iyer in John Lindberg ter teksaški bobnar Shannon Jackson, čigar bobni so delali kuliso vsem od Billa Laswella do Ornetta Colemana in Alberta Aylerja. Wadada jih je kanil sicer v studio napotiti že tistega leta, a uspelo jim je »le« koncertirati, leto kasneje pa so enega teh nastopov tudi posneli in ga torej letos pod imenom Tabligh izdali pri založbi Cuneiform.

Zasedba je v vseh pogledih kompaktna, markantna in nesramežljiva skozi prezentacijo svojih korenin. Že uvodna skladba, ki si je sposodila ime pri Rosi Parks, nedvoumno aludira na električno obdobje Milesa Davisa, še več, ob poslušanju se zdi celo kot, da gre za okleščeno verzijo kakšnega studijskega druženja z In a silent way ali Bitches Brew. Tekoča elektrika pa se s komadom DeJohnette zlije v surovo akustiko, kjer v ospredje s kadencami stopita Vijay Iyer s klavirjem in John Lindberg s kontrabasom. Meditativna Caravan of winter zajeten kos minutaže znova prepusti mlajšemu delu kvarteta, pri čemer ne gre pozabiti Shannona Jacksona, s katerim celota ob žgočih vpadih zares zaživi. Prav njegova poliritmična zavesa na plošči služi kot filter, saj genialno odigrane delčke z nje spretno odstira ter jih hkrati zastira.

Kompozicija Caravan of Winter bi lahko bila nekakšen uvod v naslovno ter tudi najdaljšo skladbo na albumu, vendar s samosvojo zasnovo pusti dovolj močan vtis, da ne ostane zgolj pri tem. Album kompetentno zaokroži kar 24 minut dolga vihrava impresija, ki obenem ohranja njegovo razkosanost, saj si le na neznatnih mestih dovoli narediti korak v konvencionalnejše okvire.

Za razliko od toplih električnih plejad z uvodnega dela albuma, sledeče akustično-svobodnjaške pasaže vedno znova izpričujejo špartansko naravo dotičnega izražanja, pri čemer tempu ne pustijo, da bi se preveč razkomotil. Tabligh je plošča, ki tako še naprej v zlato odeva Wadadov Golden Quartet, a obenem bi si želeli, da v današnjem času na koncertni posnetek ne bi bilo potrebno čakati kar tri leta.

Plošček bo mogoče slišati v nedeljo, 26.10.2008 ob 19:00 na Radiu Študent.

petek, 24. oktober 2008

Kazutoki Umezu

Prodorni Japonec se je skozi svoje dolgoletno glasbeno udejstvovanje povzpel na mesto enega najbolj cenjenih in čaščenih pihalcev ter trobilcev z daljnega vzhoda. Svoje delo je in še vedno gradi okoli enigmatičnega muziciranja, ki se je šele v zadnjem desetletju s Kiki Bendom vsaj razmeroma ustalilo. Prej je svojo kameleonskost skušal v različnih zvrsteh jazza, rocka, popa, etna in celo klezmerja. Da iz svoje fleksibilne kože ne more uiti, pa še vedno pričajo kolaboracije, zarezane globoko v obdobje Kiki Banda, kot je na primer plošča Danke s kolegom iz šolskih klopi ter pianistom Yoriyukijem Harado ali plošča Play Time z ruskim basistom Vladimirjem Volkovom.

Kazutoki se je rodil leta 1949 v japonskem mestu Sendai. Formalno glasbeno izobrazbo je absorbiral na največjem zasebnem tovrstnem konzervatoriju v državi, in sicer na Kunikatchiju. Že takrat je nastal tudi njegov prvi bend Seikatsu Kojou Iinkai, ki pa je zavoljo njegovega odhoda v New York kmalu zatem razpadel. V zibelki jazza se je nato srečal s takšnimi eminentneži, kot so David Murray, Lester Bowie, Rashid Ali in William Parker, s katerim je celo posnel ploščo, ki pa je seveda ni za dobiti. Bil je tudi reden gost svobodnjaško orientiranega podstrešja Studio Rivbea, ki ga je v sedemdesetih vodil Sam Rivers. Po vrnitvi na japonsko je sledila ponovna vzpostavitev Seikatsu Kojou Iinkai Orchestra, s katerim je posnel dva v domovini dokaj uspešna albuma, preden pa je dosegel dokončen preboj z Doctor Umezu Bandom, pa se je spogledoval še z bolj mainstreamovsko orientiranimi RC Succession. Vseeno mu je bolj mu ugajalo, če je stvari zastavil na svoj način in rodil se je torej Doctor Umezu Band.

Z Doctor Umezu Bandom se je torej zgodil preboj in Kazutoki si je s svojim nenavadno prilagodljivim igranjem ugled le še večal. Spretni manevri med mehkobno melodičnimi in navidez popolnoma razpuščenimi pasažami so že takrat krasili večino njegovega repertoarja, s koncem osemdesetih pa se je zasidral tudi v Newyorškem Knitting Factoryju. Tam je tudi spoznal John Zorna, Georgea Rewisa in predvsem prezgodaj umrlega čelista Toma Coro ter bobnarja Samma Bennetta, s katerima je kot Third Person v devetdesetih posnel dve zimprovizirani plošči. Še prej je s Tomom sodeloval na avantgardno obarvani Abandon in se lotil precej smelega projekta s tremi damami, imenovanega Diva, ki pa je že po eni plošči in enem letu propadel. Iz obdobja Knitting Factoryja se je ohranil posnetek Kazutokijevega nastopa v klubu s prej omenjenim bobnarjem Sammom Bennettom, ki je našel pot na kompilacijo Live at the Knitting Factory Volume 5.

Plodno sodelovanje s čelistom Tomom Coro in bobnarjem Sammom Bennettom je poleg improviziranja kot Third Person botrovalo tudi ploščkoma Eclecticism iz leta 1995 in First Deserter dve leti kasneje. Prevladujoča popestritev tem dvem izdelkom je nedvomno kitarist Marc Ribot, ki sicer ne potrebuje kakšne posebne predstavitve. In dasiravno Tom Cora na Eclecticismu ni prisoten in se je razširjeni krog glasbenikov poleg Umezuja, Samma in torej Ribota(Riboja) na drugem zamenjal, gre vseeno za sorodna si izdelka, prepolna najrazličnejših, prav eklektičnih kolažev. Ti kolaži pa so z Ribotem imeli fluidno podlago in čeprav se je Umezu že prej srečal s kitaro in jo znal v svoje kompozicije tudi premeteno umestiti, se zdi, da je šele skozi to obdobje začel zares ceniti celoten diapazon zmožnosti najbolj faličnega instrumenta. Nenazadnje je desetletje zaokrožil v družbi Ribota in Kennyja Wollesena na Pandora's Cocktail in z novonastalim kitarsko močno osveščenim Kiki Bandom. A o tem malo kasneje.

Vsled vztrajnega stremljenja k nečemu novemu in nenehnemu eksperimentiranju z vedno novimi žanri, se je Kazutoki v začetku devetdesetih srečal tudi s klezmerjem. Nekoč naj bi ga neki Newyorški izvajalec dotične godbe ošvrknil z opombo o nedoslednosti njegovega izvajanja klezmerja, a Umezu se mu je le nasmehnil rekoč, da glasbo vedno raje interpretira po svoje in da doslednost niti ni bila njegov namen oziroma celo, da nikoli ni bila njegov namen. V tem se namreč tudi skriva njegova genialnost, saj je vsem skokom čez plot navkljub ostal zvest samemu sebi. Biti prepoznaven lahko hitro vodi v biti dolgočasen, a Umezu še ni nehal presenečati. Igral je kar v dveh klezmer zasedbah, osemnajst-članski Betsuni Nanmo Klezmer in majhni Komtcha Klezmer, s katerima je premikal žanrske meje ter vanje vrival prvine free-jazza, Bennyja Goodmana in Brandweina.

Med vsem tem ustvarjanjem je Umezu našel čas za ustanovitev še ene skupine, imenovane po Shakushainovem uporu proti klanu Matsumae, ki se je zgodil v sedemnajstem stoletju na japonskem otoku Hokkaido. Gre za še eno v vrsti kinetičnih popotovanj po zemljevidu svetovnih godb, jazzu, popu in rocku, ki pa je vsaj v domovini našla svoj zvesti krog poslušalcev. Tokrat je to popotovanje opremljeno tako z električno kot akustično kitaro, več vrstami klaviatur, mandolino, ksilofonom, basom, tolkali in bobni, a Umezujeva pihala ostajajo prepoznavna.

Z letom 1998 pride vabilo Iana Duryja. Le-ta želi v svoji zasedbi na turneji imeti tudi Umezuja in pridruži se Blockheadsom na njihovi angleški turneji. Sledeče leto postane tudi član iz sedemdesetih izvirajočega saksofonskega seksteta Six Winds, zaradi želje po turneji v Afriki, pa s samimi japonskimi glasbeniki sočasno ustanovi še Kiki Band, ki ob Doctor Umezu Bandu do danes ostaja njegov najprepoznavnejši in najodmevnejši projekt. V kolektiv je angažiral enega najpomembnejših kitaristov japonske progresivne scene Kida Natsukija, čigar dodelana tehnika, hektično soliranje, ritmiziranje, parafraziranje in hkraten občutek za mehkobo skoraj pnevmatično dopolnjujejo Umezujev repertoar. Na vseh šestih dosedajšnjih albumih je stalni član še basist Hayakawa Takeharu, ki je sicer s Kazutokijem sodeloval že pri Seikatsu Kojo Iinkai Orchestra in pri Doctor Umezu Bandu. Da gredo poznanstva s talentom dobro skupaj, dokazuje tudi družba starega znanca, bobnarja Niide Koza. Niida se je proslavil z RC Succession, Umezuja pa dokončno prepričal v Kotchma Klezmer ter Shakushain in rodil se je torej Kiki Band.

Prva studijska plošča z dotično zasedbo za Umezujeve poznavalce ni bila nobeno presenečenje. Sicer so razen bobnarja prav vsi prispevali skladateljski pisker, a vnovično mehčanje in drgnenje v novejšem stroju je izpadlo zelo doktorsko. To sicer ne pomeni prav nič slabega, saj je v Kidu Natsukiju Umezu dobil vrlega in predvsem dostojnega sopotnika, sposobnega prav tako frenetičnih menjav tempa, kot jih je zmožen sam. Odveč je besedičenje o zložljivosti in večplastnosti izdelka,v oči pa bode izbira zadnjega komada. Gre za priredbo Iana Duryja Fucking Ada.

Dinamičen začetek obljublja dinamično nadaljevanje, a tu je potrebno trenutek počakati. Uvod v drugo studijsko ploščo Kiki Banda je namreč postopen, z eno tistih rockovskih balad, ki svojo temo izgradijo počasi in se s tem lažje usedejo v ušesa. Potem ponavadi tudi hitreje zdrvijo ven in takšen komad bi ob kakšnem drugem izvajalcu seveda lahko konzumerju povzročil tudi slabost ali vsaj manjše gastronomske težave. No, bojazen je tu povsem odveč. Gre namreč za živo, skozi celoten plošček trajajočo zgodbo, saj reprizo teme in s tem njen epilog slišimo šele v zadnjem komadu. S tem celota pridobi na konceptu in žgočo dinamiko prepusti skrbno odbranim delcem, ki pa so prerazporejeni tako, da plošča vseeno pušča vratolomen vtis.

Umezu ne bi bil Umezu, če si ne bi ob Kiki Bandu zadal še kup drugih glasbenih zadolžitev. Tako se je v prvi polovici prvega desetletja v novem tisočletju udejstvoval v že omenjenemu kolektivu Six Winds, duetu s pianistom Yoriyukijem Harado in duetu z basistom Vladimirjem Volkovom. Ob vsem tem je našel tudi čas za svoj povsem solističen izdelek Show the Frog, kjer se z bas klarinetom loti Theloniousa Monka, Billyja Eckstina, tradicionalnih napevov z irske in japonske, zavije tudi v klezmerje, jazz standarde, njegove lastne kompozicije pa se ukvarjajo predvsem z izvabljanjem in lovljenjem različnih tonov, s katerimi sublimno razstira zvokovne zmožnosti bas klarineta. Celoten album je posvečen legendarnima Raahsanu Rolandu Kirku in Ericu Dolphyju, ki se sicer pojavi že na ovitku plošče Wake Up With the Birds, Umezujevemu duetu z Italijanom Carlom Actisom Datom.

Z letom 2005 Kiki Band preide v današnjo formo. Bobnarja Niida Koza zamenja Joe Trump, izide pa tretja studijska stvaritev Dowser, ki se izkaže za pravo pošast, saj je tako naspidiranemu funky-progresivnemu jazzu težko ubežati. Niti osladna sredica, katera pa se tako ali tako v Umezujevi maniri sprevrže v bakanalijo, tempa ne upočasni za toliko časa, da bi se poslušalec lahko v miru umestil. Če se je kje za kakšnim kotom še skrivalo kakšno nejeverno uho in dvomilo o tehničnih sposobnostih kitarista Kida Natsukija, ga je le-ta s prodornimi solažami in fankijadami povsem oglušel. A na koncu je še vedno ritem sekcija tista, ki drži celoto skupaj, brez debelih strun in lomljenja ritmov pač ne gre. Umezu pa ostaja živi dokaz, da pretirana melodika lahko seka, pa čeprav je le streljaj stran od pretiranega kiča.

Dueli se nadaljujejo na zadnji plošči, in sicer gre za lanskoletno Demagogue, kjer smo priča na videz že slišanemu, a vseeno čudno sveže delujočemu materialu. Pri vsem mešanju in stepanju žanrov je šele tu prišel ven okus po fusionu, zaradi česar bend v zrelih letih deluje še bolj zrelo, album pa potrebuje tudi nekaj več potrpežljivosti poslušalca. Če so prejšnji albumi dokaj hitro pokazali vse svoje adute, je treba pri slednjem k zadevi pristopiti bolj nežno, v njem se namreč skriva nekaj več referenc, ki bi jih bilo škoda preslišati.

Umezu tako ostaja zvest sebi in svojemu, v mirnejših vodah prav marsalisovskemu tonu, obenem pa z veliko različnimi projekti ohranja mladostniško ostrino in z vsakim naslednjim izdelkom buri domišljijo poslušalcev. Konec koncev je igral z B.B. Kingom, Fredom Frithom, Petrom Brotzmannom in brass zasedbo Fanfare Ciocarlia. Uspelo mu je tudi dvajsetdnevno koncertiranje, med katerim ni odigral dveh enakih setov, na odru pa se mu je pridružilo preko sedemdeset različnih glasbenikov. Kot Doctor Umezu Band je v letih 1983 in 1984 obiskal festival Moers, s Kiki Bandom pa se je tja vrnil leta 2003. Šestega novembra bomo imeli Kiki Band priložnost videti tudi v ljubljanski Menzi pri koritu, kamor prihajajo v kompletni zasedbi, ali se jih splača videti, pa skozi spodnji video presodite sami.

Glasba z večine Umezujevega ustvarjanja in s poudarkom na Kiki Bandu bo predvajana jutri ob osmih zvečer v DJ Grafitih na Radiu Študent.



sreda, 22. oktober 2008

Look at me, look at me, look at me

V torek sta se v Menzi ustavila vodilni mož berlinske improvizacijske scene Axel Doerner in njegov pajdaš Diego Chamy. Da je bil dogodek unikaten, priča že s strani obiskovalcev komaj presežena dvomestna številka, a to je bila na koncu tudi velika prednost, saj se je Diego tako veliko hitreje in udobneje sprehodil med občinstvom, vse skupaj pa je izpadlo tudi precej bolj intimno, kot je v navadi.

Začetek je sicer z akustično improvizacijo obeležil Matjaž Manček, pomagala pa mu je Raffaella Piccolo, ki je ob zvočnih direktivah slikala na nekakšno prozorno zadevo, skozi katero je projektor oddajal različne odtenke svetlobe. Le-to je nazaj odbijalo platno zadaj, kar je imelo zanimiv učinek, minimalizem v izražanju dueta pa je všečno prepletel predstavo in pustil močan vtis.

Kdo je Axel Doerner? Zdaj gleda svojo trobento, zdaj gleda publiko. Zdaj improvizira, zdaj ne. To je Axel Doerner v svojih mladih letih... Kritiki so Doernerjo predstavo označili s tremi stavki: "Look at me, look at me, look at me!" Mogoče ne najnatančnejša repriza slišanega, a nekako v tem duhu je resnični Axel Doerner tudi dejansko deloval: izjemna tehnika igranja trobente, mikrotonaliteta, minimalizem, improvizacija ali ne, gruljenje, prepihovanje in nenavadno gibljiv performans. Vse to je krasilo resničnega Axela Doernerja, s katerega smo le stežka odmaknili pogled, pa še takrat nam je ušel k Diegu Chamyju, ki je nepremično strmel v ozadje Menze in h kolegovem improviziranju vešče dodajal njegovo mini biografijo, opisano zgoraj. Izvabljanje nekonvencionalnih tonov iz trobente je pospremil še s sprehodom med poslušalci, katerega namen je bil prikaz slike Axela Doernerja z nekaterimi glasbenimi kolegi na njegovem notesniku. Sicer Diego kdaj tudi kaj zapoje, a tokrat je skozi celoten večer ostal nem. Koncert je ob tišinah zmotilo le butanje death metala s sosednjega prizorišča in na trenutke se je celo zdelo, da je to slišal tudi Axel sam ter nekaj "tonov" zaigral sumljivo v ritmu s tem, kar je prihajalo od tam. Vrh tega je vsekakor predstavljal zaključek performansa, ko se je malo tiše v ušesa razlegla prava epohalna metalska himna in s tem na edinstven način oplemenitila pričujoč dogodek.

V nekoliko drugačni, a vseeno dovolj podobni obliki, si celoten koncert lahko ogledate spodaj...



Delavsko - punkerska univerza

Vrata v svet novih vedenj in znanj vnovič odpira Delavsko - punkerska univerza. Njen osrednji fokus bo letos "neumnost", v počastitev 500 - letnice izida Erazmove Hvalnice norosti (1509). Poleg cikla dvajsetih predavanj na letošnjo osrednjo izbrano temo, pa se bodo zvrstili še spremljevalni študijski bralni seminarji (Transformacije v umetnosti, Hrbtna stran psihoanalize, Štetje ter "Hegel gor, Hegel dol") in posebna edicija Filmskega študijskega seminarja DPU in Retrovizorja v sodelovanju s klubom Gromka ter Kinosindikat.

Več infa pa na spletu.



torek, 21. oktober 2008

Objavljen program 19. ljubljanskega mednarodnega filmskega festivala!

Na spletni strani 19. ljubljanskega mednarodnega filmskega festivala si lahko od enaindvajsetega oktobra naprej ogledate in seveda zacahnate filme, na katere boste vrgli "uč" na tem velikem prazniku filma. Festival, ki se je v svojih, že skoraj dvajsetih letih obstoja, dodobra usedel v filmofilska srca, bo letos postregel s poslasticami kot so Ahil in želva T. Kitana, pa Alexandra A. Sokurova, Kar brez skrbi M. Leigha, Katin A.Wajde, Potovanja rdečega balona H.H-hsiena, Romanca med Astree in Celadon E. Rohmerja, Shine a light M. Scorseseja pa Srečanja na koncu sveta W.Herzoga in Vicky Cristina Barcelona W. Allena... Seveda smo tu našteli le nekatere filmske tortice. Program je namreč izjemno pester, poln okusnih sladic, ki se važijo in svetijo v vitrini festivala Liffe...

Med 12.11. in 23.11. bom tako dosegljiva le v epicentru ljubljanske filmske slaščičarne...


Bančni rop: Ko rop ni zgolj rop…

Z Bančnim ropom se Roger Donaldson po zelo uspešnem delovanju v bleščavem Hollywoodu vrne v svet neodvisne produkcije, kar pa mu seveda omogoči veliko več umetniške svobode. Donaldson, ki je za svoj prvi ameriški film The Bounty (1984) dobil celo nominacijo za zlato palmo v Cannesu, se je nazadnje filmski javnosti predstavil z nekonvencionalno biografijo Lovec na rekorde: legenda o motorju (2005), z Anthonyem Hopkinsom v naslovni vlogi. Če se je v svojem zadnjem filmu ukvarjal s starčkom, ki se odloči slediti svojim sanjam in samemu sebi, pa v Bančnem ropu Donaldson odstira skrivnostno zakulisje enega največjih in uradno še dandanes nepojasnjenih ropov v zgodovini njenega veličanstva.

Recenzija filma je objavljena na spletnem portalu Novičar.si.

sreda, 15. oktober 2008

Nadarjena režiserka Isild Le Besco na 14. Mestu žensk

Na 14. Mednarodnem festivalu Mesto žensk se je občinstvu predstavila tudi Isild Le Besco, bržčas trenutno ena najbolj izvirnih režiserk sodobne Evrope. Vsestranska Isild Le Besco, med drugim tudi slika, piše scenarije in pisateljuje, je kot igralka v sedmo umetnost vstopila že pri rosnih trinajstih letih, v zadnjem času pa je pričela vihteti tudi filmsko kamero in to precej uspešno. Za svoja dva filma, celovečerni prvenec Demi-tarif (2004) in drugi film Charly (2007), je namreč prejela nagrado za najboljši film na festivalu Crossing Europe v Linzu. Oba njena filma pa smo si lahko ogledali tudi na Mestu žensk, v Kinodvoru, novem kinu mesta Ljubljana.


Več pa na Novičar.si!

torek, 14. oktober 2008

Intervju z Markom Hatlakom

Danes ob 12ih, se je v okviru oddaje 100 dB na Radiu Študent odvil intervju z idejnim vodjo zsedbe Funtango, harmonikarjem Markom Hatlakom. Na kratko je predstavil svojo zanimivo ter izjemno uspešno glasbeno pot in novo ploščo zasedbe Funtango, imenovano History, ki je v celoti posvečena velikemu Astorju Piazzolli. Marko Hatlak je sicer tudi stalni član zasedbe Terrafolk, prej pa je svoje bogato znanje razdajal tudi v mednarodnem kolektivu Distango.

Oddajo si lahko poslušate tukaj ---> 100 dB, 14.10.2008

Marko v akciji s Terrafolk:

Jamie, Jim

Kameleonski Jamie Lidell, čigar prehod iz IDM-ja(intelligent dance music) v neosoulovske funky vode mu je leta 2005 z drugim studijskim albumom Multiply prinesel nenadejano slavo, je z letošnjim ploščkom, poimenovanim Jim, stopil še stopicljaj dlje od elektronike. Kot veliki zapriseženec tovrstnim eksperimentalnim izletom pa seveda ni mogel mimo manjših inteligentno-elektronskih vložkov, ki pa so točno to – inteligentni.


Članek bo v celoti na voljo tukajle ---> www.novicar.si


Na robu ljubezni: Stopicanja po robovih ženskih indentitet

Film Na robu ljubezni režiserja Johna Mayburyja slalomira med različnimi filmskimi žanri, saj poleg elementov romantične drame in drobcev vojnega filma, vsebuje še polbiografske prvine, deloma zgledujoč se po nekonvencionalni biografiji o pisatelju Trumanu Capoteju (Capote, 2005) spričo njegove ambivalentne depikcije.Osrednje narativno stičišče filma je lik valižanskega pesnika, Dylana Thomasa (Matthew Rhys). Dylan Thomas, ki se je s svojo lirično, idiosinkratično in imagitivno izjemno živahno poezijo zapisal med največje pesnike dvajsetega stoletja, filmu služi za nekakšno središče, okoli katerega se spleta zgodba o dveh ženskah pesnikovega življenja: Veri Phillips (Keira Knightley), Dylanovi otroški ljubezni in ljubezenski fantazmi ter samosvoji ženi Caitlin MacNamara (Sienna Miller).

Članek bo v celoti na voljo tu ---> www.novicar.si

sobota, 11. oktober 2008

Surova simbioza na Mestu žensk: Od Morfotopa do biotopa

Devetega oktobra se je v Cankarjevem domu s predstavo Morfotop nizozemske ustvarjalke nove genaracije, Sanne van Rijn, pričel že 14. mednarodni festival sodobnih umetnosti, Mesto žensk.

Osrednji festivalski program, ki so mu organizatorji nadeli ime »Surova simbioza«, se bo letos osredinjal na odnos med naravo in kulturo, s posebnim poudarkom na živalih. Festival, sicer znan po pestrem in transdisciplinarnem programu, z močno izraženo izobraževalno noto, bo poleg fokusa na diado narava/kultura, izpraševal tudi naše odnose in njihove meje – mejna območja življenja in smrti, konca ter začetka.

Članek je v celoti objavljen na www.novicar.si.

petek, 10. oktober 2008

Mali, Mali

Kar nekaj let je že preteklo od zadnjega albuma ene najprepoznavnejših malijskih in afriških pevk Rokie Traore. Letošnji, imenovan Tchamatche je bil torej že kar nekoliko nestrpno pričakovan, s svojim odmikom od dosedanjega Rokiinega ustvarjanja, a ohranjanjem kvalitete le –tega, pa ji bo nedvomno pridobil kakšnega poslušalca več.

V prejšnjem desetletju začrtana glasbena pot, je do danes izklesala eno najprepoznavnejših malijskih in afrških avtoric. Trnjevo stezo postopnega prehajanja iz bolj hrapave, nezgrešljivo afriške glasbe k bolj zahodnjaškemu okusu dostopni godbi so sicer že pred njo uspešno prehodili številn drugi avtorji, a fino uglaševanje ostane v domeni vsakega posameznika. In tega je Rokia nedvomno opravila z odliko, o čemer zgovorno priča tudi prestižna nagrada BBC3 za njen prejšnji album Bowmboi iz leta 2003. Po takratnem uspehu in intenzivnemu koncertiranju je bilo tako povsem logično, da bo vsak njen naslednji album težko in željno pričakovan.

Vsi njeni dosedajšnji izdelki sicer puščajo močan vonj po kozmopolitski osebi, katero ji je s svojo diplomatsko službo nehote pomagal ustvariti njen oče. V svoji mladosti je Rokia tako videla in slišala Evropo, Združene Države Amerike in Srednji vzhod, kanček vseh pa je vestno vmešala v svojo čutno malijsko dušo, katero tako radodarno razdaja skozi plošče. Prvenec 'Mouneissa' iz leta 1998 je služil kot odskočna deska k premišljenemu 'Wanita' tri leta kasneje, odmevnost in kakovost tretjega albuma 'Bowmboi' pa je tako ali tako nesporna. Vmes se ji je uspelo oglasiti tudi že na Drugi godbi, v začetku novembra pa se nam bo z novim materialom predstavila v ljubljanskem Cankarjevem domu.

Do sedaj se je na svojih treh prejšnjih studijskih albumih Rokia v glavnem oklepala nativnega malijskega narečja, tokrat pa poseže tudi po francoščini in s tem glasbi vtisne močan generičen pečat. Besedo generičen pa tu ne gre razumeti napak, saj se sicer že prej preverjeno vpletanje zahodnjaških sadik v afriške korenine v njenem primeru skoraj vedno izkaže za rodovitno početje. Tako smo priča toplemu in pomirjajočemu izdelku, katerega s svojim samozavestnim, prodornim a hkrati žametnim glasom, Rokia v udobnem pomenu besede še dodatno omehča. S tem se odmik vsekakor ne zdi tako dramatičen, prej postopen in umirjen. Še vedno gre za prepoznavno ekspresivno godbo, ki s svojo iskrenostjo kljub navidezni ambientalni postavki odločno zareže v ušesa. Iz njenega sodelovanja z Diane Reeves se je na plošček prikradla tudi zanimiva verzija pesmi Billie Holiday, 'The Man I Love' z močnim bluesovskim pridihom. Ob tem velja omeniti tudi sodelovanje s Slyjem Johnsonom, ki ponekod služi kot nekakšna človeška ritem mašina, dasiravno sam občutek za zvok zaradi tega prav nič ne zaide. N'goni ostaja, prav tako ostaja intima malijske godbe, dviga pa se samozavest, vase sprejema vse več izrazov ter s tem širi svoj krog poslušalcev.

Izlet v svet pri tako imenovani afriški princesi glasbeno torej ne pomeni le poglobitev in razstiranje novih godbenih obzorij, temveč tudi kompetentno zaljša pevkino diskografijo, ki ji tako z vsakim sledečim albumom ugled dodatno utrdi. Cankarjev dom pa se tako drugega novembra zdi, kot zelo všečna destinacija.

Album si boste lahko poslušali v nedeljo, 12.10.2008, na Radiu Študent.

sreda, 08. oktober 2008

"Zadnji film" v Kinoteki: Retrospektiva filmov novega Hollywooda

Včeraj se je v Kinoteki s projekcijo Lucasovega THX 1138 (1971) začela šestmesečna retrospektiva filmov novega Hollywooda z naslovom "Zadnji film". Retrospektivo bo sestavljalo okoli sto petdeset filmov, pregledno pa bodo pokrivali obdobje sedemdesetih let v ameriški filmski produkciji. Pod programski izbor se je podpisal Marcel Štefančič jr..

ZDA: Novi hollywoodski pogled

Hollywood se je v šestedestih letih srečeval s težavami. Snemanje v filmskem centru je postalo izjemno drago, zato so mnogi, ti. begunci, snemali v Evropi. In bolj kot kdajkoli so se filmi snemali po preizkušenih receptih, a niti to ni zagotavljalo finančnega uspeha. Razloge za to je potrebno iskati tudi v novi generaciji najstnikov, ki jih običajna hollywoodska ponudba ni več zanimala. Navkljub temu so se veliki studijski šefi sprva bali novačiti režiserje z novim pogledom na film. Potem pa se je leta 1967 rodil novi ameriški film. Spočela sta ga Bonnie in Clyde, razbojniški par, ki sta ga izjemno upodobila Faye Dunaway in Warren Beatty. Film je prinesel množico učinkov, sposojenih iz novega vala (npr. spreminjanje hitrosti, nagli in zapleteni montažni rezi), Arthur Penn pa je z brutalnimi rezi v ameriški film vnesel novo raven nasilja. Uspeh pričujočega filma je spodbudil druge režiserje, da so se zavedli novih, bolj svobodnih pogledov na spolnost in nasilje. Posledica so bili filmi, kakršna sta Diplomiranec (1967) in Divja horda (1969).

Vir: Filmski seminar Društva kulturologov

ponedeljek, 06. oktober 2008

Še zadnjič Bonobo

Kdor se je udeležil letošnjega festivala Utrip ob dvajseti obletnici kluba K4, se je nadejal vsaj enigmatičnega glasbenega večera, če ne že kar druženja za sladokusce. Ob vseh napovedanih dogodkih in koncertih so se marsikomu namreč cedile sline. Pester večer v Križankah naj bi s svojo sedem-člansko zasedbo zaokrožil po King Kongu, Lucy ter Gorillaz verjetno najslavnejši opičnjak na tem planetu, Bonobo. V kolikor mu je to dosledno uspelo, je že drugo vprašanje, omeniti pa velja le to, da bi se koncertič veliko bolje odvil v zatohlem podzemlju kakšnega kluba, kjer bi se ohlapen ter nedefinirian zvok bolj stisnil in postal žmohtnejši. Pa še takrat bi bilo bolje sedeti v naslonjaču in se primarno ukvarjati s čim drugim.

Sloves Bonoba alias Simon Greena je sicer neomajen. Po nekaj singlih za založbo Tru Thoughts leta 2000 izda 'Animal Magic', ki ga dobesedno teleportira k Ninja Tune, kjer zadevo ponatisnejo ter mu z željo po njegovem avtogramu v naročje vržejo kup papirjev. Za v začetku tisočletja eno najbolj prodornih indie založb nato posname 'Dial "M" for Monkey', čigar biser 'Pick Up' ugleda celo MTV, kasneje pa se v slogu večine elektronskih mojstrov spopade še z live bendom, kar botruje izdaji 'Live Sessions EP' iz leta 2005. Sledeče leto izide njegova tretja, najbolj kompletno predstavljena plošča 'Days to Come', ki se s spogledovanjem med jazzy downtempom, etnom, elektroniko, Bajko, Finkom in Simonovi produkcijskimi prijemi prebije celo na Gilles Petersonovo lestvico Worldwide Winners. DJ set z lanskega aprila v klubu K4 je bil nepozaben, po Simonovih lastnih besedah pa se nato skozi svoje umetnije skuša prikrasti še kakšno stopničko višje in začne se obsežno koncertiranje z njegovim, ne ravno frenetičnim bendom.

Prvi koncert ob spremljavi zasedbe smo, kot rečeno, imeli priložnost slišati že leta 2005. Nedopustno kratek plošček je z izjemo enega komada lahko služil le za pol ure kavarniške ali debatne kulise, dal pa je slutiti, kakšen bi lahko bil razpon njegove glasbe v živo. Največji nateg tega EPja je bil nedvomno remiks najudarnejšega Bonobovega komada Pick Up, ki ga je Kieron Hebden pripeljal do meje prepoznavnosti. Po kratkem brskanju so prenekateri optimisti spoznali, da tovrstnih razstavljanj na koncertih ne bodo slišali, saj se še nekoliko daljša različica skriva že na dve leti prej izdanemu EPju Flutter. Najbrž ni potrebno posebej poudarjati, da niti ni bila odigrana v živo.

Uradno od takrat sicer še ni izšel kakšen nov dokaz ali prikaz koncertne moči prvakov. V začetku leta se je nekaj šušljalo o DVDju z lanskega koncerta v londonskem klubu Koko, vendar se do sedaj ni zgodilo še nič konkretnega. Tako nam ostane kopica bolj ali manj kvalitetnih bootleggov, katerih na medmrežju ne manjka, s svojo ostrino pa celo ponujajo več, kot na začetku omenjena predstava v Križankah. In ker bi se poleg takšnega koncerta prilegli hladna pijača ter intimno vzdušje kakšne udobne sobe, ga je v tem kontekstu vsaj pogojno vsekakor vredno slišati. Za tovrstno glasbeno izražanje pa je klub Merlin iz madžarske Budimpešte tudi akustično neprimerno bolj učinkovit. Vseeno se presežkov ne gre nadejati, saj Kathrin De Boer še vedno kdaj zafuša, bend se lovi, Simon pa ob zaključku celo pozabi omeniti bobnarja. Medlo odigrane skladbe le zlagoma pričarajo nekakšen občutek polnosti, vse preveč je zevajočih lukenj, redki improvizirajoči elementi pa le občasno glasbi uspejo dati svojstven pečat. A vse to je pač del folklore okoli Bonoba in jakost dobrikanja javnosti kar noče in noče ponehati.


Koncert si boste lahko poslušali na Radiu Študent v sredo, 8.10.2008, ob 23:00.

Tropski vihar: V iskanju prave parodije…

Filme o vietnamski vojni, poleg iraškega in afganistanskega debakla, največji vojaški nočni mori ZDA, so pred dvema desetletjema in več snemali vešči mojstri filmskega jezika, ki so tako rekoč v slabem desetletju posneli same velike filme ter tako s pripovedovanjem zgodb o krizi v Vietnamu, ustvarili pravi pravcati podžanr t.i. vojnega filma. Nedvomno so filmi kot so Apokalipsa zdaj (1979), Lovec na jelene (1978), Vod smrti (1986) in Full Metal Jacket (1987) pomagali krojiti javno mnenje zahodne in svetovne javnosti o ameriškem vojaškem lomastenju po Indokini v drugi polovici minulega stoletja, prav tako pa so slednji postali tudi obvezna, malodane arhetipska didaktična snov za vsakogar z željo po snemanju resnih vojnih filmov. Po drugi strani pa so omenjeni filmi s svojo izrazito popularnostjo v množični kulturi, spektakelskim izrekanjem, da vejo, kaj je resnična groza vojne, pa čeprav v formi metafore – v mislih imamo Coppolovo Apokalipso zdaj – postali več kot žlahtna snov za parodiranje tovrstnega podžanra.

Recenzijo bo v celoti mogoče prebrati na www.novicar.si.


sobota, 04. oktober 2008

Stara baba Iskrca jedla sok iz piskrca

Prihajajoči ponedeljek bo na Založbi ZRC veselo in pestro. Na prvi dan novega tedna se bo namreč zvrstilo več dogodkov, katerih fokus bo predstavitev novosti omenjene založbe. Tako bodo lahko obiskovalci sprva prisluhnili novinarski konferenci, ki se bo osredinjala na knjige z antropološko, etnološko in arheološko tematiko. Formalnost novinarskega obveščanja pa se bo zvečer prelomila z Andrejem Pleterskim, avtorjem knjige z naslovom Kuhinjska kultura v srednjem veku, saj bo Andrej zagnal časovni stroj, skočil v preteklost in radovednim obiskovalcem kar se da nazorno pokazal, kako in kaj so takrat jedli naši predniki. Po skrivnih recepturah bo namreč spekel staroslovanski kruh, v katerega bo moč tudi zagristi, ob spremljavi domačega rdečega vina. Zares navdušeni pa bodo lahko večer ovenčali še z nakupom knjige in replike lončene posode.

Ponedeljkovo dogajanje bo potekalo po naslednjem urniku:


11h, Mala dvorana ZRC na Novem trgu 4, novinarska konferenca s predstavitvijo knjig:

Andrej Pleterski: Kuhinjska kultura v srednjem veku

Vesna Mia Ipavec: Murve in kavalirji. Svilogojstvo na Goriškem.

Nataša Gregorič Bon: Prostori neskladij: etnografija prostora in kraja v vasi Dhërmi/Drimades, južna Albanija.

19h, Atrij ZRC na Novem trgu 2, Andrejevo časovno popotovanje:

"Stara baba Iskrca jedla sok iz piskrca"


Za več informacij glej na:


Knjigarna Azil


Nina Cvar in Tit Podobnik FIMUTHE: Film, Music and Theory