Balabanov Morfij (Morfiy, 2008, Aleksey Balabanov) se gleda kot filmski pričevalec revolucionarnih cunamijev enega bolj viharnih obdobij ruske, ne nazadnje pa tudi svetovne zgodovine. A z enim pomembnim zaznamkom. Eden najpomembnejših sodobnih ruskih cineastov velikih družbeno-političnih dogodkov nikoli ne omenja eksplicitno, temveč jih subtilno tke v filmsko fabulo – kot kontroverzni Mihail Bulgakov, čigar literarna predloga Zapiski mladega zdravnika naj bi Balabanovu tudi služila za prenos avtobiografskih zgodb v filmski univerzum.
V tem oziru Balabanova ekranizacija socialnih, političnih, zlasti pa duhovnih sprememb v takratni ruski družbi v odnosu do Bulgakovovega dela ne predstavlja pretirano velikega odklona. Kar pa seveda še ne pomeni, da je filmska adaptacija le mimetični posnetek literarne adaptacije. Ravno nasprotno. Čeprav je Morfij posnet po literarni predlogi, slednji funkcionira kot avtonomni filmski podpis in to navkljub narativni strukturi z močno aluzijo na leposlovno delo, pri čemer naracijo filma gradijo vsebinsko raznolika poglavja, ki se postopoma iztečejo v enovito, zaokroženo celoto.
Zgodbo o neizkušenem zdravniku, ki počasi tone v opojne klešče morfija, Balabanov izriše na sledi Bulgakovovega značilnega prepletanja dokumentarnosti, avtobiografskosti in fikcijskega, ki pa se – kot se za tradicijo Gogoljevega realizma spodobi – mestoma izteče v grotesko, začinjeno z nadrealistično fantastičnostjo.
Spreminjajoča se zdravnikova notranja stanja gledalčevo oko zasleduje v včasih že prav poetični belini neskončno zasneženih horizontov, odetih v debele plašče ruske zime. Pa vendar se poetičnost zimske tajge postopoma umakne sepia učinku, ki pomaga vzpostaviti tesnoben občutek, utelešen v zasvojenosti z morfijem, kot tudi eksistencialno brezizhodnost osrednjega lika. A slednja ni vezana le na individualno usodo osrednjega lika, temveč tudi na širši kontekst Balabanove reprezentacije dekadentne erozije ruske aristokracije v prvi polovici minulega stoletja.
Zdravnikova nestabilna pozicija v svetu, v katerega je neusmiljeno vržen, Balabanovu služi za izris brezčasne freske ruske družbe. Zanimanje za rusko družbo je tudi sicer režiserjeva priljubljena snov, kar ne nazadnje dokazujejo tudi njegovi dosedanji filmi, zlasti izvrstni Tovor 200 (Cargo 200, 2007, Aleksey Balabanov), v katerem Balabanov postreže z brezkompromisno geneaologijo sodobne ruske države.
Balabanov spričo nekoliko nerodne dramaturgije v pričujočem filmu ni tako silovit kot v Tovoru 200, a navkljub temu mu z natančno izdelano mizansceno, zlasti pa z vzpostavljeno atmosfero uspe vizualizirati pronicljivo alegorijo, ki nenehno prehaja med individualnim in kolektivnim, s čimer se v gledalčevo vidno polje prerine subverzivna kritika nezmožnosti ruske inteligence zoperstavljanja zoper totalitarizme dvajsetega stoletja.
S seciranjem fenomenologije odvisnosti Balabanov tematizira usodno, občo zapeljivost omamnega oziroma iluzornega, ki pa se konec koncev dotika platonskega odnosa med stvarnostjo na eni in umetnostjo na drugi strani. Zadnji dnevi življenja mladega zdravnika se namreč odvijajo na nekaterih ključnih simbolnih koordinatah, za katere pa se izkaže, da ga vse po vrsti izdajo in prepustijo na nemilost krutega konca; ljubezen ženske, ki jo zamenja ljubezen do morfija, medicina in država kot simbola (ne)uspešnega razsvetljenskega projekta ter cerkev kot simbol opojnosti vere. Torej svojevrstni elementi malikovalskega idealizma, ki lahko rezultirajo le v enem: v neizbežnem zdravnikovem propadu, ki pa se dogodi na mestu iluzornega par excellence – v kinodvorani ob gledanju burleske in salvah smeha.
Bobenček pištole se zavrti, njena cev usmeri v sence. Pok!
Film se vrti naprej. Iluzija teče dalje - film kot ultimativen fiks.
Članek je bil prvotno objavljen na Reflektorju, spletnem mediju za kulturo in politiko.
0 komentarji:
Objavite komentar