Ogled dokumentarnega filma Voda, moja kri v Slovanski knjižnici

V torek, 20. 1. 2009 ob 18. uri, si lahko v Slovanski knjižnici ogledate dokumentarni film "Voda, moja kri", v režiji Jaroslava Colajacoma. Uvodoma bo Miha Jensterle, aktivist za vodo, osvetlil različne vidike pričujoče problematike. Po projekciji filma, ki nas preko dogajanja ob Svetovnem vodnem forumu v Mexicu City leta 2006 vpelje v navedeno tematiko, pa bo sledila še diskusija.

Večeri sodobne glasbe

Pozdravljeni!

Vabimo vas na prvo javno srečanje v okviru Večerov sodobne glasbe v sredo, 14. januarja, ob 20:00, v galeriji ŠKUC (Stari trg 21, nasproti Akademije za glasbo). Tema bodo Festivali sodobne glasbe – kratki predstavitvi najpomembnejših tovrstnih festivalov v Evropi bo sledila diskusija o njihovem pomenu za sodobno glasbeno umetnost.

Lepo vabljeni !

Študentska sekcija Muzikološkega društva Slovenije in skupina študentov kompozicije

Kulturološki natečaj za najboljši študentski esej in najboljšo fotografijo

Društvo kulturologov Kult. co v sodelovanju z Oddelkom za kulturologijo na Fakulteti za družbene vede v sklopu 2. Kulturološkega simpozija, odpira natečaj za najboljši študentski esej in najboljšo fotografijo na temo simpozija "Politična kritika v umetnosti".

Izhodišča natečaja:

Biti ali ne biti kritičen? Kako kritika vpliva na udejstvovanje v umetniškem ustvarjanju? Ali je danes sploh mogoča kritika v umetnosti? Kdaj umetniška dela skozi umetniško formo reflektirajo družbo? Kje se stekajo umetnost in aktivizem, politika in estetika, boj in spektakel, performans in skulpture, poezija in ulica? Ali lahko pri tem govorimo o ločenih poljih, binarnih opozicijah ali prepletajoči se mreži medsebojno soodvisnih dejavnosti? Obstajajo umetnosti, ki se 'upirajo temu, da bi bile umetnosti'?

Izdelki so lahko znotraj tematike tako aktualno, kakor tudi zgodovinsko obarvani in tako obravnavajo politično kritiko v umetnosti danes in nekoč.

Rok oddaje esejev in fotografij je 15. 2. 2009

Pogoji za eseje so:

- Times New Roman, velikost črk 12,
- 1,5 razmik med vrsticami,
- do 6 strani dolg prispevek.

Pogoji za fotografije:

Vsebinski sklop fotografij, ki naj vsebuje vsaj 5 fotografij ali več (Format: 13x18 ali 15x21.Vsaka fotografija mora vsebovati naslov, kraj, leto in avtorja, če je sklop fotografij, morajo biti oštevilčene po vrstnem redu) ali vsebinsko med seboj nepovezane fotografije, ki obravnavajo
razpisano tematiko (vsaj tri fotografije ali več).

Ne pozabite pripisati svojih podatkov(ime, priimek, naslov, e-mail ali mobitel)!

Izdelke pošljite na:

Društvo kulturologov Kult.co
za kulturološki simpozij
Kardeljeva ploščad 5
1000 Ljubljana

Ali pa jih oddajte zaprte v ovojnici z istimi poštnimi podatki za pošiljanje v nabiralnik 121 na Fakulteti za družbene vede.

Študente z najboljšimi eseji bomo povabili na simpozij, ki bo potekal od 10. do 12. marca 2009 na FDVju. Skupaj z ostalimi nastopajočimi bodo predstavili svoja stališča, ki jih v referatih zagovarjajo. Eseji in fotografije bodo objavljeni tudi na spletni strani Društva kulturologov
www.kultco.org.

Najboljše se bo še dodatno nagradilo! Zmagovalni esej in fotografije se potegujejo za nagrado v
vrednosti 200 EUR ali potovanje v Bolgarijo v sklopu tradicionalne kulturološke ekskurzije v mesecu maju.

Kinematografska šok terapija Koena Mortierja: Intervju z režiserjem filma Ex bobnar

V intervjuju za Radio Študent smo se pogovarjali s Koenom Mortierjem, scenaristom in režiserjem belgijskega filma Ex bobnar, posnetem po istoimenskem romanu provokativnega flamskega pisatelja Hermana Brusselmansa.

Za več, pa se teleportirajte na RŠ - ovo virtualno domovanje.

Poganjki

Slovensko glasbeno polje v marsičem prav nič ne zaostaja za, vsaj na papirju, bolj plodnimi pokrajinami. Ima lasten jezik, vase pa brez sramu vsrkava tudi druge sorodne ali malo manj sorodne niše. Narodnostno mešani glasbeni kolektivi tako niso nobena redkost. In iz enega takšnih izhaja tudi podoba Uroš Rakovec Tria, čigar zametke – in zgolj zametke - smo lahko slišali že pri istrski divi Tamari Obrovac, skupini Mildreds in gledališko-glasbeni predstavi z Brankom Završanom.

O kompetencah ritem sekcije tria ne gre izgubljati besed. Zagrebčan Krunoslav Levačić je sodeloval pri več kot šestdeset ploščah, igral in še igra z že omenjeno ikono istrskega etna, Tamaro Obrovac ter skupino Mildreds, v svoj portfolio pa lahko doda tudi takšno ime, kot je Lee Konitz. Žiga Golob, ki primarno sicer dela družbo Krunoslavu, je med drugim basiral ob skoraj vseh pomembnejših slovenskih džezistih in ne-džezistih, od Zlatka Kavčiča, Igorja Leonardija in Primoža Grašiča, pa vse do Mie Žnidarič, Petra Lovšina in Vlada Kreslina. Z njune strani je obravnavanemu ploščku mogoče še najbližje sodelovanje z Vaskom Atanasovskim, s katerim so kot trio pri isti založbo posneli igrivo medzvočno poplesavanje, naslovljeno Attic Dance.

Melodično osišče Poganjkov nedvomno predstavlja Uroš Rakovec. Na bostonskem Berkleeju in celovškem konzervatoriju izšolan kitarist, se je podpisal pod zvočno kuliso vsaj dveh ducata gledaliških predstav in nekaj filmov, ob tem pa Krunoslava in Žigo spremlja v že prej omenjenih projektih. S 'Poganjki' naj bi predstavil svojo vizijo renesančne glasbe v nezgrešljivo referenčnem okolju sodobnejših ustvarjalnih zanosov.

Glede na akustično naravo albuma, je potrebno že takoj na začetku poudariti, da ga ne gre poslušati zgolj mimobežno ali v hrupnem okolju. S tem bi se glasbi nedvomno godila krivica, saj na slabo ojačani napravi nikakor ne more iz primeža neizraznosti. Vsled tega jo je potrebno umestiti v analogno okolje, imeti čim več miru, ob tem pa prepustiti domišljiji prosto pot. Če torej na sobni jakosti album nekako ostaja v stenah, se po dvigu glasnosti dinamični svet Uroš Rakovec Tria na široko odpre.

V tovrstnih pogojih 'Poganjki' torej vzbrstijo. Dokaj zadržani, a zelo spretno ter sodobno nastavljeni ritmični poudarki nudijo Urošu mehko podlago za slikanje milih zvočnih podob. Ambientalna narava podane muzike spričo Uroševega komponiranja filmske glasbe torej ni nobeno presenečenje. Kinematografskost še dodatno poudarjajo imena skladb, ki sama po sebi izpričujejo medsebojna prehajanja aktivnih in neaktivnih stanj.

Nadalje se spretni Uroševi prsti dotaknejo prenekaterega referenčnega okvira, med katerimi nam misli zlahka zaidejo k Ralphu Townerju. Alegorija njegovega igranja pa preneha takrat, ko v namišljenem pričakovanju vpada sitarja trio postreže s svojstvenim melodičnim zasukom in zadevo spelje na povsem drugo raven. Posebej globoko pa znajo poseči redki Žigovi solistični vložki, pri čemer kapljanje tonov s kitare in uporaba metlic na bobnih ustvarijo gost, skoraj neprebojen sediment za težke basovske tone.

Morebiten medel prvi vtis prvenca Uroš Rakovec Tria nedvomno popravi zmogljivejši avdio sistem ali pa vsaj slušalke in kanček poslušalčeve pozornosti. Nežna akustika pa bi najbrž najlepše zvenela v toplo ozvočenem prostoru in v živo. Za slednje pa bo priložnost že kaj kmalu.

Ploščo bo moč slišati jutri, 10.1.2008 ob 19:00 na Radiu Študent. Koncert tria pa se bo zgodil v torek, 13.1.2009 v Klubu Cankarjevega doma.

Mauger

Trio Mauger, ki bo 24. marca zasedel Klub Cankarjevega doma, sestavljajo trije jazzerji, od katerih sta dva živi legendi improvizatorksega ustvarjanja, eden pa bi to lahko še postal. Starejši dvojec Gerry Hemingway in Mark Dresser je takorekoč zrasel skupaj, saj so se njune poti križale že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Glasbeni srenji sta se najbolj vtisnila v spomin kot ritmična polovica najdlje trajajočega kvarteta Anthonyja Braxtona. Najmlajši in osrednji del tria pa predstavlja saksofonist indijskih korenin, ki smo ga pri nas že videli in slišali, to je Rudresh Mahanthappa. Trio je pod imenom 'Mauger' lansko leto izdal svoj prvenec, imenovan 'The Beautiful Enabler', s katerim se bodo v okviru Cankarjevih torkov štiriindvajsetega marca predstavili tudi pri nas.

Najstarejši, Mark, je odraščal v sončni Kaliforniji, z basom pa se je prvič spoprijel pri desetih letih. Najstniška leta je prebil v rockersko orientiranih skupinah in se kasneje odpravil študirat na Univerzo v Indiani, kjer ga je zaradi uniformiranega in enosmernega podajanj znanja zanimanje za študij kmalu minilo. Vrnil se je na zahodno obalo in v San Diegu poslušal napotke klasičnega maestra Bertrama Turetzkyja'. Nekako v tem času se je udeleževal tudi tedenskih jam sessionov, kjer je med drugim naletel tudi na Bobbyja Bradforda, ki je bil vodja teh sessionov, Stanleyja Croucha in Davida Murrayja. Pomanjkanje denarja in nekompatibilno okolje za jazzovsko improvizacijo ga vnovič prisilita v selitev na vzhod, tokrat v New Haven. Ta selitev se je izkazala za prelomno, saj je tu spoznal celo vrsto uveljavljajočih se glasbenikov, med katerimi najbolj izstopajo Leo Smith, Gerry Hemingway in Anthony Davis. Logično sosledje dogodkov ga je končno pripeljalo v New York, kjer pa se nikakor ni uspel uveljaviti. Pot nazaj na zahod je bila zopet neizbežna. Veliko družil z Diamando Galas, ki se je takrat posvečala zgolj klavirju in z njo tudi ustanovil trio. Pod okriljem Rayja Andersona ter ob podpori Gerryja Hemingwayja pa se je leta 1980 odpravil na turnejo po Evropi. Počasi je začel žeti sadove trdega dela in ob vrnitvi v Ameriko ga je zopet zaneslo k študiju. Vseeno pa je njegova uveljavitev nekaj zanimivim prispevkom navkljub morala počakati vsaj do leta 1985 in do sodelovanja z Anthonyjem Braxtonom.

Takrat nekje je Marka Dresserja zares začela srbeti vloga vodje v bendu. Sicer je leta 1983 že izšla kaseta pod njegovim imenom, a tokrat si je končno zares lahko privoščil vso svobodo. Leta 1994 je v sodelovanju s pianistom Denmanom Maroneyjem in trobentačem Daveom Douglasom izdal ploščo 'Cabinet of Dr. Cagliari' in s tem začel izrisevati obliko svojega nadaljnega hektičnega ustvarjanja. Na koncertnih odrih in v studijih je od takrat (ne)sozvočja izvabljal v družbi Satoka Fujija, Johna Zorna, Tima Berna, Freda Fritha in mnogih drugih, pod njegovim imenom pa je izšlo vsaj dvajset plošč. Iz kataloga mogoče še najbolj izstopa njegova solo plošča 'Unveil' iz leta 2005, s katere si bomo sedaj tudi poslušali komada 'Lureal' in 'Undula'.

Bobnar Gerry Hemingway je svoj set bobnov vzljubil že ob prvem soočenju z njimi. Tudi on se je v najstniških letih spogledoval z rock glasbo, a jazz je bil na koncu tisti, ki ga je zapeljal. Kot domačinu, mu je bila pot v New Haven prihranjena in kaj kmalu je začel vaditi z Anthonyjem Davisom in Georgeom Lewisom, ki sta študirala na bližnjem Yaleu, Leo Smith pa se je tudi ravnokar ustalil v okolici. Podobno kot Dresser, tudi Hemingway ni dolgo zdržal v študijskih klopeh in se po komaj enem semestru na Berkleeju vrnil v New Haven, kjer je z Anthonyjem Davisom ustanovil skupino. Privatno se je izuril tudi v indijskih in zahodnoafriških tolkalskih stilih ter proti koncu sedemdesetih prišel v stik z Rayjem Andersonom. Sodelovanje z njim se je raztegnilo vse do današnjih dni, od tu naprej pa je šla tudi njegova pot samo še navzgor, saj je ustanovil svojo lastno založbo, pri kateri je nato izdal prvenec 'Kwambe' in preden se je z Rayjem odpravil v Evropo še ploščo 'Oahspe'.

Leta 1983 se je pridružil kvartetu Anthonyja Braxtona, kjer mu je, kot smo že omenili, uspel dokončen preboj na sceno. Sporadično je še vedno nastopal z Rayjem Andersonom in Anthonyjem Davisom, k njima pa je dodal še Marilyn Crispell, Reggieja Workmana, Dereka Baileyja, nemca Georga Graeweja in Franka Gratkowskega, Johna Calea in celo Johna Butcherja. Ravno sodelovanje s slednjim je leta 2008 dobilo najbolj sveže nadaljevanje in si zato zasluži tudi nekoliko več pozornosti. Z Butcherjem sta sicer leta 2001 kot duo že izdala plošček 'Shooters & Bowlers', ravnokar pa sta povila njun drugi album 'Buffalo Pearl', izdan za založbo 'Auricle Records'.

Rudresh je najmlajši član zasedbe, ki je v letu 2008 povila prvenec 'The Beautiful Enabler'. To pa še zdaleč ne pomeni, da je na newyorški jazzovski sceni novinec. Ravno nasprotno. Neverjetna produktivnost ga v zadnjih letih vedno znova uvršča na vrhove raznih lestvic obetavnih glasbenikov. Od prvenca 'Yatra' iz leta 1997, do 'Black Water', 'Mother Tongue', 'Raw Materials', 'Codebook', 'Kinsmen' in zadnje stvaritve 'Apti' mimo glavnega označevalca in izpričevalca Rudreshove godbe ne moremo. Ploščo 'Kinsmen' najdemo med petimi najboljšimi jazzovskimi izdelki leta 2008 po mnenju tedenskega internetnega samplerja tovrstnih muzik 'Take Five'. 'Apti' pa pomeni dokočno vrnitev k indijskemu izročilu, a tokrat samo zaradi pravih razlogov. Prejšnjič, v devetdesetih, ga je po lastnih besedah tja vodila zgolj prosojna nacioalna pripadnost. Torej Rudresh kot inkarnacija Shive, ki je rešila človeštvo in Mahanthappa, ki prihaja iz iste Sanskritske korenine kot Mahatma. Ime pove vse.

Identitetna vprašanja indijske diaspore so Rudreshovo igranje vedno znova stimulativno oplajala in ga počasi premikala k tistemu, kar po lastnih besedah z glasbo želi doseči. To je nepredvidljivost v samem sebi, v svojem izražanju in na koncu v proizvedenih frekvencah. Pravo nasprotje temu se zdi njegova plošča iz leta 2006 'Codebook', saj naj bi ta temeljila na kriptografiji in raznih številskih teorijah. Če vemo, da je pianist v njegovi zasedbi, Vijay Iyer, skoraj nekakšen renesančni človek, potem tudi prej povedanemu lahko verjamemo. In kot slušni dokaz služi komad iz plošče, ki sliši na ime 'The Decider'.

Rudresh Mahanthappa je z Vijayjem Iyerjem v okviru jazz festivala in njunega prjekta 'Raw Materials' leta 2005 že obiskal Ljubljano. Štiriindvajsetega marca pa se nam v njegovi režiji obeta izmuzljiva poslastica prevajanja zvoka z Markom Dresserjem in Gerryjem Hemingwayjem. Njihovo studijsko druženje, obeleženo na albumu 'The Beautiful Enabler', sicer ne seže preko mej dobro poznanega improvizacijskega horizonta, niti zvokovno ne ponudi kaj navdušujoče svežega. Njen žar je predvsem v kolektivnem sledenju protagonistov drug drugemu in skozi to sledenje ustvarjanje občutka nepredvidljivosti. Zdi se, da ravno ob podpori prekaljenih ritmičarjev Rudreshu v svojem saksofonu uspe izbrskati nepredvidljivi zanos, neučakan izbruh in hkratno ustaljeno kohezijo disonanc. Tako se album vedno bolj odpira poslušalcu, ga po Colemansko skuša skušati in mu skozi naslovni komad na trenutke zbeži v neznano, od koder se vztrajnemu konzumentu skozi epilog tudi vrne. Vrnitev pa je bolj posledica kontemplacije celotnega zvoka, kot zgolj surovega ali bežnega poslušanja. Glede na to, da se v indijskih imenih skriva marsikaj, bi lahko tudi v imenu The Beautiful Enabler iskali snov za razumevanje zvočnega sporočila same plošče. Ob poglobitvi namreč omogoča estetsko dovršeno slušno doživetje, katero pa bi se ob osvoboditvi posredniških spon predvajalnika moralo zares razbohotiti.

Druženje z Markom Dresserjem, Gerryjem Hemingwayjem in Rudreshom Mahanthappo ste lahko poslušali 3. 1. 2009 ob osmi uri na Radiu Študent.

O podobi-glasbi

Na blogu Fimuthe nadaljujemo s predstavljenjem zanimivih piscev oziroma mladih, nadarjenih ljudi, ki se tako ali drugače udejstvujejo v svetu kulture. Če smo junija v intervjuju predstavili Anjo Hlade, nato k sodelovanju povabili Tiso Vrečko in Gajo Poschl, tokrat odpiramo prostor filmskemu kritiku Maticu Majcnu. Matic Majcen, ki med drugim objavlja svoje članke v reviji Ekran, se v pričujočem tekstu ukvarja s ti. filmsko-genealoško linijo - podobo - glasbe.

Vljudno vabljeni k prebiranju članka "O podobi-glasbi".

Novotarnica

V novoletni izdaji Novotarnice se bomo posvetili novim albumom norveških jazzy elektrončkarjev Xploding Plastix in angleške soul pevke Alice Russell, po diagonali padli v istoimenski prvenec canterburyjevsko-brightonskih progresivcev Diagonal, si dovolili vpogled v (ne)izdana ploščka Gutbucket in Nostalgia 77 ter se na koncu prepustili neuokvirjenemu muziciranju Petra Brotzmanna in Fredrika Lonberga Holma.

Danes, ob 23:00 na Radiu Študent.