Mauger

Trio Mauger, ki bo 24. marca zasedel Klub Cankarjevega doma, sestavljajo trije jazzerji, od katerih sta dva živi legendi improvizatorksega ustvarjanja, eden pa bi to lahko še postal. Starejši dvojec Gerry Hemingway in Mark Dresser je takorekoč zrasel skupaj, saj so se njune poti križale že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Glasbeni srenji sta se najbolj vtisnila v spomin kot ritmična polovica najdlje trajajočega kvarteta Anthonyja Braxtona. Najmlajši in osrednji del tria pa predstavlja saksofonist indijskih korenin, ki smo ga pri nas že videli in slišali, to je Rudresh Mahanthappa. Trio je pod imenom 'Mauger' lansko leto izdal svoj prvenec, imenovan 'The Beautiful Enabler', s katerim se bodo v okviru Cankarjevih torkov štiriindvajsetega marca predstavili tudi pri nas.

Najstarejši, Mark, je odraščal v sončni Kaliforniji, z basom pa se je prvič spoprijel pri desetih letih. Najstniška leta je prebil v rockersko orientiranih skupinah in se kasneje odpravil študirat na Univerzo v Indiani, kjer ga je zaradi uniformiranega in enosmernega podajanj znanja zanimanje za študij kmalu minilo. Vrnil se je na zahodno obalo in v San Diegu poslušal napotke klasičnega maestra Bertrama Turetzkyja'. Nekako v tem času se je udeleževal tudi tedenskih jam sessionov, kjer je med drugim naletel tudi na Bobbyja Bradforda, ki je bil vodja teh sessionov, Stanleyja Croucha in Davida Murrayja. Pomanjkanje denarja in nekompatibilno okolje za jazzovsko improvizacijo ga vnovič prisilita v selitev na vzhod, tokrat v New Haven. Ta selitev se je izkazala za prelomno, saj je tu spoznal celo vrsto uveljavljajočih se glasbenikov, med katerimi najbolj izstopajo Leo Smith, Gerry Hemingway in Anthony Davis. Logično sosledje dogodkov ga je končno pripeljalo v New York, kjer pa se nikakor ni uspel uveljaviti. Pot nazaj na zahod je bila zopet neizbežna. Veliko družil z Diamando Galas, ki se je takrat posvečala zgolj klavirju in z njo tudi ustanovil trio. Pod okriljem Rayja Andersona ter ob podpori Gerryja Hemingwayja pa se je leta 1980 odpravil na turnejo po Evropi. Počasi je začel žeti sadove trdega dela in ob vrnitvi v Ameriko ga je zopet zaneslo k študiju. Vseeno pa je njegova uveljavitev nekaj zanimivim prispevkom navkljub morala počakati vsaj do leta 1985 in do sodelovanja z Anthonyjem Braxtonom.

Takrat nekje je Marka Dresserja zares začela srbeti vloga vodje v bendu. Sicer je leta 1983 že izšla kaseta pod njegovim imenom, a tokrat si je končno zares lahko privoščil vso svobodo. Leta 1994 je v sodelovanju s pianistom Denmanom Maroneyjem in trobentačem Daveom Douglasom izdal ploščo 'Cabinet of Dr. Cagliari' in s tem začel izrisevati obliko svojega nadaljnega hektičnega ustvarjanja. Na koncertnih odrih in v studijih je od takrat (ne)sozvočja izvabljal v družbi Satoka Fujija, Johna Zorna, Tima Berna, Freda Fritha in mnogih drugih, pod njegovim imenom pa je izšlo vsaj dvajset plošč. Iz kataloga mogoče še najbolj izstopa njegova solo plošča 'Unveil' iz leta 2005, s katere si bomo sedaj tudi poslušali komada 'Lureal' in 'Undula'.

Bobnar Gerry Hemingway je svoj set bobnov vzljubil že ob prvem soočenju z njimi. Tudi on se je v najstniških letih spogledoval z rock glasbo, a jazz je bil na koncu tisti, ki ga je zapeljal. Kot domačinu, mu je bila pot v New Haven prihranjena in kaj kmalu je začel vaditi z Anthonyjem Davisom in Georgeom Lewisom, ki sta študirala na bližnjem Yaleu, Leo Smith pa se je tudi ravnokar ustalil v okolici. Podobno kot Dresser, tudi Hemingway ni dolgo zdržal v študijskih klopeh in se po komaj enem semestru na Berkleeju vrnil v New Haven, kjer je z Anthonyjem Davisom ustanovil skupino. Privatno se je izuril tudi v indijskih in zahodnoafriških tolkalskih stilih ter proti koncu sedemdesetih prišel v stik z Rayjem Andersonom. Sodelovanje z njim se je raztegnilo vse do današnjih dni, od tu naprej pa je šla tudi njegova pot samo še navzgor, saj je ustanovil svojo lastno založbo, pri kateri je nato izdal prvenec 'Kwambe' in preden se je z Rayjem odpravil v Evropo še ploščo 'Oahspe'.

Leta 1983 se je pridružil kvartetu Anthonyja Braxtona, kjer mu je, kot smo že omenili, uspel dokončen preboj na sceno. Sporadično je še vedno nastopal z Rayjem Andersonom in Anthonyjem Davisom, k njima pa je dodal še Marilyn Crispell, Reggieja Workmana, Dereka Baileyja, nemca Georga Graeweja in Franka Gratkowskega, Johna Calea in celo Johna Butcherja. Ravno sodelovanje s slednjim je leta 2008 dobilo najbolj sveže nadaljevanje in si zato zasluži tudi nekoliko več pozornosti. Z Butcherjem sta sicer leta 2001 kot duo že izdala plošček 'Shooters & Bowlers', ravnokar pa sta povila njun drugi album 'Buffalo Pearl', izdan za založbo 'Auricle Records'.

Rudresh je najmlajši član zasedbe, ki je v letu 2008 povila prvenec 'The Beautiful Enabler'. To pa še zdaleč ne pomeni, da je na newyorški jazzovski sceni novinec. Ravno nasprotno. Neverjetna produktivnost ga v zadnjih letih vedno znova uvršča na vrhove raznih lestvic obetavnih glasbenikov. Od prvenca 'Yatra' iz leta 1997, do 'Black Water', 'Mother Tongue', 'Raw Materials', 'Codebook', 'Kinsmen' in zadnje stvaritve 'Apti' mimo glavnega označevalca in izpričevalca Rudreshove godbe ne moremo. Ploščo 'Kinsmen' najdemo med petimi najboljšimi jazzovskimi izdelki leta 2008 po mnenju tedenskega internetnega samplerja tovrstnih muzik 'Take Five'. 'Apti' pa pomeni dokočno vrnitev k indijskemu izročilu, a tokrat samo zaradi pravih razlogov. Prejšnjič, v devetdesetih, ga je po lastnih besedah tja vodila zgolj prosojna nacioalna pripadnost. Torej Rudresh kot inkarnacija Shive, ki je rešila človeštvo in Mahanthappa, ki prihaja iz iste Sanskritske korenine kot Mahatma. Ime pove vse.

Identitetna vprašanja indijske diaspore so Rudreshovo igranje vedno znova stimulativno oplajala in ga počasi premikala k tistemu, kar po lastnih besedah z glasbo želi doseči. To je nepredvidljivost v samem sebi, v svojem izražanju in na koncu v proizvedenih frekvencah. Pravo nasprotje temu se zdi njegova plošča iz leta 2006 'Codebook', saj naj bi ta temeljila na kriptografiji in raznih številskih teorijah. Če vemo, da je pianist v njegovi zasedbi, Vijay Iyer, skoraj nekakšen renesančni človek, potem tudi prej povedanemu lahko verjamemo. In kot slušni dokaz služi komad iz plošče, ki sliši na ime 'The Decider'.

Rudresh Mahanthappa je z Vijayjem Iyerjem v okviru jazz festivala in njunega prjekta 'Raw Materials' leta 2005 že obiskal Ljubljano. Štiriindvajsetega marca pa se nam v njegovi režiji obeta izmuzljiva poslastica prevajanja zvoka z Markom Dresserjem in Gerryjem Hemingwayjem. Njihovo studijsko druženje, obeleženo na albumu 'The Beautiful Enabler', sicer ne seže preko mej dobro poznanega improvizacijskega horizonta, niti zvokovno ne ponudi kaj navdušujoče svežega. Njen žar je predvsem v kolektivnem sledenju protagonistov drug drugemu in skozi to sledenje ustvarjanje občutka nepredvidljivosti. Zdi se, da ravno ob podpori prekaljenih ritmičarjev Rudreshu v svojem saksofonu uspe izbrskati nepredvidljivi zanos, neučakan izbruh in hkratno ustaljeno kohezijo disonanc. Tako se album vedno bolj odpira poslušalcu, ga po Colemansko skuša skušati in mu skozi naslovni komad na trenutke zbeži v neznano, od koder se vztrajnemu konzumentu skozi epilog tudi vrne. Vrnitev pa je bolj posledica kontemplacije celotnega zvoka, kot zgolj surovega ali bežnega poslušanja. Glede na to, da se v indijskih imenih skriva marsikaj, bi lahko tudi v imenu The Beautiful Enabler iskali snov za razumevanje zvočnega sporočila same plošče. Ob poglobitvi namreč omogoča estetsko dovršeno slušno doživetje, katero pa bi se ob osvoboditvi posredniških spon predvajalnika moralo zares razbohotiti.

Druženje z Markom Dresserjem, Gerryjem Hemingwayjem in Rudreshom Mahanthappo ste lahko poslušali 3. 1. 2009 ob osmi uri na Radiu Študent.