Predvsem ostali ubijajo

V nedeljo ob treh popoldne, bo na Radiu Študent mogoče slišati newyorški kolektiv Mostly Other People Do The Killing. Njihova tretja plošča, očitna reminiscenca na leto 1960 in takratno situacijo v jazzu, še nekoliko bolj očitno pa kar na persono Ornetta Colemana prav tistega leta, vnovič dviguje obrvi in preizprašuje formo preteklega in pol-preteklega jazza.

Povsem akustičen kvartet se jazzovskih prvin loteva na samosvoj način, šaljiv podton pa neumestno namiguje tudi na kakšne malo manj ugledne trike. K sreči se sled po vsaki tovrstni težnji ob poslušanju takoj zabriše, s humorjem zabeljeno muziciranje pa zna marsikaterega purista pritisniti ob zid.

Kot osrednja figura in glavni provokator v zasedbi se odlično znajde relativno mladi basist Moppa Elliott, čigar glasbena pot je od trombona šele prek električnega basa prispela do njegovega današnjega instrumenta. Družbo mu delajo še izkušeni trobentač Peter Evans, saksofonist Jon Irabagon, ki je mogoče bolj znan tudi kot član 'Starship Journey' in bobnar Kevin Shea. Prvenec iz leta 2005 je sicer izšel zgolj pod Elliottovim imenom, a gre za povsem enako zasedbo, ime ploščka 'Mostly Others Do The Killing' pa je tudi zgolj okrajšava kasnejšega imena benda. Dve leti kasneje izide 'Shamokin!!!', pri obeh pa gre za pristno podajanje jazzovskih standardov, vendar v zelo nepredvidljivi in igrivi obliki. Imidž šaljivcev zasedba še dodatno pogljablja s svojimi koncerti, na katerih ne manjka subtilnih špikov k ustaljeni jazzovski improvizacijski hierarhiji ne ekscentričnega pretiravanja v manifestaciji le-teh. Po Elliottovih besedah gre tako ali tako za teroriste bebopa, vendar bi za podano glasbo lahko trdili, da je uperjena kar proti celotni mašineriji komodificiranja žanrov. Seveda gre tu za čistokrvni jazz, a jazz v najširšem pomenu besede.

Skozi prizmo nenehnega spreminjanja forme, tonske zasičenosti in lucidnega izvora, se razstira tudi njihov zadnji album, smelo poimenovan 'This Is Our Moosic'. Ovitek je nespregledljiva kopija Colemanove plošče 'This Is Our Music' iz leta 1960, kjer bi korenine iskrivega kolektiva tudi morale tičati. Prvi veliki razkol v jazzovski godbi se je namreč počasi začel dogajati prav v tistem času, ko je vznikala 'nova stvar', Miles Davis pa ji je v zanj značilnem slogu odgovarjal. 'Mostly Other People Do The Killing' vse skupaj pometejo pod preprogo, jo zvijejo in zabrišejo skozi okno, prepih pa dvigne prah in ga v nekakšni sodobni obliki zapeče na njihov nosilec zvoka. Za tovrstne izlete se mogoče še danes jazzovska srenja jemlje preveč resno, a ob postmoderno nastrojeni poplavi umazanih voda si kdaj pa kdaj vseeno želimo naliti čistega vina. Akustična zmes dixielanda, cool ter smooth jazza, post-bopa, swinga in zametkov svobodnjaških praks tako zveni povsem suvereno in sveže, obenem pa se pikra intepretacija nikoli ne ujame v lastno zanko. Aduti se skrivajo tudi v sami veseljaški sestavi kompozicij, čigar naoljeni prehodi zlahka ujamejo tudi pozornost kakšnega, do dotičnih godb zadržanega poslušalca. Takrat pa je zanj že prepozno in prepuščen ostane lekciji iz zgodovine jazza. Lahko tudi za telebane.