In naslednji Mierellesov "kader" je...

Saramagov Esej o slepoti

Fernando Meirelles, sodobni brazilski režiser s prepoznavno "autor" estetiko dovršene in smele uporabe filmskega jezika, širši mednarodni javnosti pa poznan zlasti po brutalno realističnem in šokantnem Božjem mestu ter družbeno-kritičnem in nič kaj dosti slabšem Zvestem vrtnarju, bo s Slepoto, filmsko adaptacijo znamenitega Saramagovega romana - na knjižne police je prišel leta 1995 - štirinajstega maja odprl cannski filmski festival.

Ker se je José de Sousa Saramago – gre za prvega portugalskega pisatelja, ki je za svojo delo prejel nobelovo nagrado - želel prepričati v smiselnost in nenazadnje v kakovostno ekranizacijo apokaliptične parabole o padcu človeštva v brezna dantejevskega pekla, je dolgo časa zavračal prav vse ponudbe o prodaji avtorski pravic filmski ekipi; zalegle niso niti osebne prošnje Whoopi Goldberg, Gael Garcíe Bernala, niti Fernarda Meirellesa. Zadostoval je šele osebni obisk producenta in scenarista ter zagotovilo slavnemu romanopiscu, da bo prizorišče filma postavljeno v fiktivno državo in tako ostalo zvesto Saramagovi abstraktni paraboli oziroma metafori o krizi moralnih vrednot sodobnega časa.

Brazilsko-kanadska koprodukcija s petindvajset milijonov dolarjev vrednim proračunom, je vsled tematizacije in reprezentacije naslovne teme, tj. slepote, zahteven, pravi »Süskindov« filmski podvig, kar priznava tudi sam Meirelles. Meirelles, sicer znan po svojem iskrenem filmskem dokumentiranju stranpoti sodobnega časa, premišljeni montaži in veščemu stopnjevanju narativnega ritma, inovativni postavitvi kotov kamere, čutni fotografiji in živih ter kričečih barvah, naj bi v pričujočem projektu skušal z aluzijami na nekatere slikarske mojstrovine, zlasti pa na Pietra Bruegela Starejšega in njegovo delo Slepec vodi slepe (1568), problematizirati ontološki status podobe v filmu, predvsem pa izprašati različne načine pogledov in tipov osmišljanja realnosti.

Novi Meirellesov film spričo režiserjevih nespornih obrtniškoumetniških kvalitet, izbrane igralske zasedbe in seveda presunljive Saramagove literarne predloge s svojstvenimi filozofsko-etičnimi poudarki nedvomno stopnjuje pričakovanja pred premiernim predvajanjem v Cannesu, a navkljub temu se vseeno ne moremo izmakniti vztrajnim obletavanjem dvomov, da bo šlo pri pričujoči ekranizaciji za še en v vrsti ambicioznih filmskih spektaklov, ki pa na koncu izzveni trivialno, kičasto in predvsem klišejsko – morda pa bo Meirellesu vendarle uspelo nadaljevati tradicijo filmskih spektaklov neke druge vrste, tj. Scottovega Blade Runnerja (1982), Petersenove Podmornice (1981) in nenazadnje Kubrickovega Spartaka (1960), s čimer bo prav gotovo več kot zadostil naša visoka pričakovanja, ki pač pritičejo režiserju njegova kova.

Uradni filmski napovednik:

Več informacij na:

José Saramago

http://en.wikipedia.org/wiki/Jos%C3%A9_Saramago

Blidness (Film)

http://en.wikipedia.org/wiki/Blindness_(film)

Slepota na cannskem filmskem festivalu

http://film.guardian.co.uk/cannes2008/story/0,,2276320,00.html

Slepec vodi slepe (1568)

http://en.wikipedia.org/wiki/Pieter_Brueghel_the_Elder

http://www.upgrade-cepis.org/issues/2007/2/upg-8-2Presentation-F1.png

Slovenski impresionisti in njihov čas 1890 –1920

Na sledi trenutkom...

Slovenska Narodna galerija bo 90 – letnico svojega obstoja obeležila z veliko razstavo Slovenski impresionisti in njihov čas 1890 – 1920. Otvoritev razstave, ki kot nalašč sovpada s predsedovanjem Slovenije EU, bo v sredo, 23.4.2008, trajala pa bo vse do 10.2.2009. Na pričujočo razstavo se je galerija pripravljala dlje časa, saj gre nedvomno za organizacijsko, programsko in strokovno izjemno zahteven projekt, ki naj bi javnosti omogočil, da se po več desetletjih vnovič sreča z impresionističnimi mojstri kot so Rihard Jakopič, Matija Jama, Ivan Grohar in Matej Sternen; razstavni prostor pa se bo med drugim našel tudi za Antona Ažbeja, Ivano Kobilico, Ferda Vesela, Ivana Vavpotiča idr., torej ti. slikarske sopotnike impresionizma. Razstavo, ki obenem želi opozoriti tudi na kiparske, fotografske in arhitekturne dosežke tedanjega časa, simboliziranega s prebujajočo in cvetočo secesijo po velikem potresu v Ljubljani, bo spremljal pester dodatni program z okroglimi mizami najrazličnejših tematik – od statusa ženskih umetnic tistega časa, do vedno perečega vprašanja o trgovanju z umetninami. Da bi dosegli čim večjo identifikacijo obiskovalca s tedanjimi časi, so se snovalci projekta odločili, da se bo v galerijo vstopilo skozi vrata Narodnega doma (s Cankarjeve ceste), kjer bo moč najti slikarska ter kiparska dela, risbo, grafiko, karikaturo in fotografijo. Razstava, Slovenski impresionisti in njihov čas 1890 – 1920, pa bo – v maniri sodobnih pristopov, ki strmijo k čim bolj interaktivni reprezentaciji razstavnega gradiva – prestopila prag galerijske stavbe, saj se bo raztegnila v Tivoli, kjer bo obiskovalce v obliki prijetne klopi čakal obnovljen tloris nekdanjega Jakopičeva paviljona, ki se je pozneje moral umakniti cesti in železnici. Prav tako pa bo oživel tudi osamljeni paviljon na robu parka Zvezda, saj bo v njem osrednja info točka razstave.

Nedvomno razstava, vredna ogleda!

Razstavo je organizirala Barbara Jaki.

Več informacij na:

- http://www.ng-slo.si/default.asp?k=razstava_dogodek&rid=214

- http://sl.wikipedia.org/wiki/Impresionizem

- http://sl.wikipedia.org/wiki/Slovenski_impresionizem

- Beti Žerovc, Rihard Jakopič: Umetnik in strateg

- Matija Jama

- Ivan Grohar

- Matej Sternen

Fimuepigram: Filmski zeitgeist

V nasladi egoumja filmoreze so odrezali,
češ da premalo klenojanezovja v sličice so vrezali.
Dušebrižniki, odličniki, vaši kulturni topovi pošiljajo le spam,
»Frankly, my dear, I don't give a damn!«

Herbert Marcuse (1898 - 1979): Zakaj danes brati Marcuseja in zakaj se danes o njem sploh še pogovarjati?

Andrew Feenberg: The Essential Marcuse

Herbert Marcuse je eden izmed ključnih predstavnikov tako imenovane frankfurtske šole oziroma kritične teorije družbe, ki v humanističnih in družboslovnih razpravah 20. stoletja pusti neizbrisen pečat. Marcuse se rodi v Berlinu 19. julija 1898, po končanem doktoratu na freiburški univerzi 1922.leta pa se vnovič vrne v Berlin, kjer se zaposli kot knjižničar. Med prebiranjem Martina Heideggra ga sla po znanju ponovno prevzame, 1929.leta se vrne v Freiburg, zato da bi skupaj s Heideggrom napisal profesorsko disertacijo. V Freiburgu mu leta 1933 nacisti ne dovolijo dokončati projekta, v katerem se ukvarja z Marxom. Zaradi stopnjevanja pritiskov se preseli na frankfurtski inštitut za socialne raziskave. Družbena-politična klima v Nemčiji postaja vse bolj napeta - leta 1933 Marcuse zapusti Nemčijo. Sprva oddide v Švico, nato pa v ZDA, kjer med drugo svetovno vojno dela kot analitik nemških tajnih sporočil v obveščevalni službi, US Office of Strategic Services, predhodnici današnje CIE. Leta 1952 začne kariero kot univerzitetni profesor in kot politični teoretik, sprva na Columbiji in Harvardu, nato na Brandeisu (1954-1965), nazadnje pa na kalifornijski univerzi v San Diegu. Njegova kritika kapitalistične družbe glasno odmeva med študenti konec nemirnih šestdesetih, saj teorije, ki jih predstavi v Erosu in Civilizaciji (1955) ter v One - Dimensional Man (1964) izrazito močno vplivajo na levičarske frakcije v študentskih gibanjih. Med študentskimi protesti pogosto predava študentskim množicam, zato kmalu postane znan tudi pod nadimkom "oče nove levice", ki pa ga Marcuse zavrača. Konec šestedesetih let veliko potuje po Evropi in ZDA, 29.7.1979 med obiskom v Nemčiji umre za kapjo.


V pričujočem dokumentarnem filmu Andrew Feenberg (http://www-rohan.sdsu.edu/faculty/feenberg/) predstavi zbirko esejev Herberta Marcuseja, enega najvplivnejših radikalnih filozofov s konca šestdesetih let 20.stoletja. Andrew Feenberg je med drugim tudi avtor knjig kot so Critical Theory of Technology, Alternative Modernity, Heidegger and Marcuse: The Catastrophe and Redemption of History itd.


Priporočamo v branje:

- Eros and Civilization: a philosophical inquiry into Freud, Herbert Marcuse

- Um in revolucija: Hegel in nastanek teorije družbe, Herbert Marcuse

- One-dimensional man: studies in the ideology of advanced industrial society, Herbert Marcuse

- A Study on Authority, Herbert Marcuse

- Towards a Critical Theory of Society, Herbert Marcuse, urednik Douglas Kellner

- The New Left and the 1960s, Herbert Marcuse, urednik Douglas Kellner

- http://www.zofijini.net/online_eros.html
- http://en.wikipedia.org/wiki/Herbert_Marcuse
- http://www.marcuse.org/herbert/
- http://www.marxists.org/reference/archive/marcuse/

- Debeljak, Aleš (2002): Birmingham in Frankfurt: vrt kulturnih študij s potmi, ki se razhajajo. Cooltura, ur. Aleš Debeljak, Peter Stankovič, Gregor Tomc, Mitja Velikonja, Študentska založba, Ljubljana.

Portishead in Portishead

Po desetih letih, ustanovitvi založbe, solo projektih, nešteto bootlegih in celo otrocih, se Portishead vračajo s tretjim studijskim albumom, poimenovanim preprosto "Third". Medijski pomp okoli nastanka albuma sega tja v začetke tisočletja, ko po besedah Geoffa Barrowa zapadejo v nekakšen "Lara Croft" sindrom, tj. ujetost v sobo, ki sicer ima izhod, a ga človek nikakor ne uspe najti, ne ve, kam bi se obrnil ali kje bi našel ključ. Če pa je koga slučajno skrbelo; prepoznavnost Bethinega, z vsemi presežki sladko/kislo prežetega vokala, v vsem tem času ni prav nič zbledela...

"Dummy" (1993) je danes že legenda, klasika trip-hopa in prevladujoča referenca za ustoličenje Bristola kot prestolnice žanra. Temačnost ter mešanica različnih glasbenih obdobij sta ostali nepreseženi, album pa se je samo v Evropi prodal v 2.000.00 izvodih. S "Portishead" tri leta kasneje zvrst samo še pridobi na širini. Na vinil pritisnjena glasba, ki simultano ponuja klavstrofobične izpade in ogromen prostorski zvok, melanholičnemu ugledu skupine doda še grobost. Materiala za koncert je torej dovolj in ob spremljavi newyorškega filharmoničnega orkestra leto kasneje nastane "NYC Roseland live", brezkompromisno, s klasičnimi aranžmaji podprto popotovanje skozi oba studijska albuma. In potem desetletni "Hiatus"...

Z zadnjim izdelkom Portishead znova orajo ledino. Album sicer še niti ni izšel, a je že povsod, na medmrežju, računalnikih, ipodih in nenazadnje, v ušesih. Hote ali nehote dobro zastavljena propaganda, ki sicer po besedah članov ne obstaja, bo svoj vrhunec dosegla ob posebni izdaji dvojnega LP-ja z USB ključem v obliki črke P, "12" Machine Gun in omejeno izdajo slike Nicka Uffa. Nekakšen paket za audiofile, ki poslušajo tudi mp3-je?

Torej, uptempo uvod, sintesajzerji z začetka osemdesetih, pokajoča akustična kitara in celo vokalni "folk" elementi zvenijo in izzvenijo. Temačnost je ostala, grobost je nekoliko omiljena, sinti pa poskrbijo za znanstveno-fantastično, nekakšno Metropolis ali celo Blade Runner vzdušje. Sicer pa: osem pesmi z novega albuma Portishead "Third" v živo iz studia...









Reference:
http://www.pitchforkmedia.com/article/feature/49555-interview-portishead
http://www.inkblotmagazine.com/rev-archive/Portishead_Dummy.htm
http://www.rollingstone.com/reviews/album/305468/portishead
http://en.wikipedia.org/wiki/Portishead

Literarni večer/Literulogija

V sredo, 16.4. ob 21ih v Jazz Clubu Gajo

V okviru Društva kulturologov se pripravlja to študijsko leto že drugi literarni večer, ki bo tokrat potekal s pesnikom in esejistom Alešem Debeljakom o poetiki, politiki in pustolovščinah. V univerzitetnem prostoru Aleša Debeljaka poznamo kot profesorja in raziskovalca na oddelku za kulturologijo. Tokrat, pa ga bomo spoznali v malce drugačni, nekoliko bolj umetniško-kreativni luči.

Aleš Debeljak je svojo literarno kariero začel leta 1982 s svojim nezanemarljivim prispevkom v Pesniškem almanahu mladih; Zamenjave, Zamenjave, nato pa svoj prepoznaven pesniški slog izkristaliziral tri leta kasneje v knjigi pesmi Imena smrti (1985). Do leta 2006 je objavil že sedem pesniških zbirk, esejev, literarnih kritik in teoretskih študij, ter za svoje delo dobil nekaj mednarodnih, jugoslovanskih in slovenskih nagrad, vključno z nagrado Prešernovega sklada in priznanje Ambasador znanosti Republike Slovenije.

Tekom pogovora nam bo predstavil svoj literarni opus, ki se razteza med ne-fikcijsko esejistično sfero, v kateri povezuje svoje življenjske izkušnje z družbeno-kritično refleksivno noto, ter subtilno, metaforično bogato in prodirljivo sfero poezije. Večer se bo raztapljal med manevriranjem in povezovanjem humanističnega lokusa družbene koncepcije na eni strani in družbeno-kritične teorije prepletene s sociološkimi paradigmami na drugi strani. Vmes pa bo Aleš Debeljak prebiral in interpretiral svojo poezijo na prav poseben način.

Z avtorjem se bo pogovarjala Maša Vodušek.

Kult.Co

Turbulentni jazz

Nastop Cuong Vu-ja z Vu-Tetom

Glasbenik, ki si je drznil izjaviti, da je Miles Davis »bedak«, je s svojo zasedbo obiskal slovenski kulturni hram in se izkazal kot eden redkih doraslih »bedakovih« naslednikov…

Četrti izmed jazzovskih večerov, ki jih v okviru Cankarjevih torkov vsak teden gosti Klub Cankarjevega doma, je minil v luči Cuong Vu-ja, vsestranskega ameriškega trobentača z vietnamskim poreklom.

Cuongova družina se je iz Vietnama v Seattle preselila, ko mu je bilo komaj šest let, pri enajstih pa je že prijel v roke trobento. Po šolanju na New England Conservatory of Music v Bostonu, ga je leta 1994 pot vodila v New York, kjer se je hitro uveljavil kot prodoren in inovativen glasbeni ustvarjalec, za katerega se prav noben žanr ne zdi preozek. To potrjujejo tudi sodelovanja z glasbeniki, kot so Laurie Anderson, David Bowie in nenazadnje Pat Metheney, s čigar zasedbo je prejel kar dva grammy-ja.

Največkrat naveden kot avantgardni izvajalec in avtor, se Cuong Vu s svojo diskografijo tej etiketi vseeno spretno izmika. Studijski prvenec Bound (2000) smelo sestavlja koščke jazza, Pure (2000) in Come Play With Me (2001) eksperimentirata s free-jazzom, rockovskimi ritmi in elektroniko, vrhunec Vietnamčeve ustvarjalnosti pa predstavlja album It's Mostly Residual (2005), kjer se, morda tudi vsled igranja z že omenjenim Pat Metheney-jem, zasedbi pridruži eminentni kitarist Bill Frisell, čigar distorzirana kitara še dodatno poglobi že tako močan zvokovni vtis. Album se tako vzpenja od sporadičnih balad, progresivnega fusiona, pa celo do metalskih zvokov in pasaž, ki še najbolj spominjajo na rock himne. V tej maniri je nato nastala tudi njegova zadnja plošča, preprosto imenovana Vu-Tet (2007), na kateri kitaro Billa Frisella zamenjata saksofon in klarinet Chrisa Speeda, kar sicer pripomore k bolj fluidni, a še vedno nekoliko temačni glasbeni izkušnji. V pričujoči zasedbi se je Cuong Vu tudi predstavil ljubljanskemu občinstvu.

Po gostovanju Cuonga na puljski Jazzbini dan prej, smo bili v torek priča njegovemu izpiljenemu nastopu obiskovalci Kluba Cankarjevega doma. Jasno ter odločno so člani zasedbe od prvega do zadnjega tona lovili meje izraznosti instrumentov, ob tem pa ohranjali ravnotežje in kohezijo koncertne snovi. Za to sta bila v največji meri zaslužna vpadljivi basist Stomu Takeishi in bobnar Ted Poor, ki sta z vseskozi spreminjajočo se dinamiko ustvarjala grobo platno za kar najboljši oprijem solističnih barv. Občasno se jima je z neskončnimi delay efekti in sprotnim nasnemavanjem matric pridružil Cuong, s čimer je ob že tako kitarsko uglašeni trobenti smelo zapolnil dozdevno manjkajoči register. Chris Speed je tako le dodajal vrhove, kar pa je ob razponu svojih instrumentov, klarineta in saksofona, tudi vešče opravil. Po nekoliko bolj umirjenem, a odličnem pianistu Matiji Dediću kot solistu, torej všečno in turbulentno nadaljevanje cikla Cankarjevih torkov.

Članek je bil prvotno objavljen na MMC-ju.

Cuong Vu - Expressions of a Neurotic Impulse(Klub Cankarjev dom)

"Omejujoča širokopoteznost"

Nostalgia 77 Octet: Weapons of Jazz Destruction

Zdi se, da je ob današnji poplavi tehničnih pripomočkov, zvokovnih zmožnosti in eklektični postmoderni miselnosti, obujanje spominov na modalni jazz iz šestdesetih dokaj nehvaležno početje. Nehvaležno zato, ker bi vsak takšen poizkus kaj kmalu lahko zašel in se izgubil med eminentnimi imeni tistega časa, nezavedajoč se lastne ujetosti v melodičnost že davno napisanih partitur. Misel, da bi ob tem zavrgli tudi večino sodobne snemalne opreme in v celoti presedlali na akustične instrumente, pa bi bila vredna celo konzervativca vseh konzervativcev, Wyntona Marsalisa. Toda z albumom Weapons of Jazz Destruction skuša Ben Lamdin, mož, ki stoji za imenom Nostalgia 77, s svojim oktetom storiti prav to…

Zgodovina Nostalgie 77 sicer sega nazaj v leto 2004, ko izzide studijski prvenec Songs for My Funeral, hipnotični multižanrski izdelek, čigar ime pove vse. Sledila je bolj dinamična, a še vedno med jazzom, funkom, fusionom, soulom in afro-beatom plavajoča plošča, The Garden(2005), na priredbi White Stripes Seven Nation Army ozaljšana z vokalom Alice Russel. V ta sklop ustvarjanja sodi še Everything Under the Sun(2007), atmosferičen ter večinoma na vokalu temelječ, skoraj mainstream nu-jazz, ki najde svoje mesto tudi na kompilaciji Saint Germain des Pres Cafe.

Želja po koncertni ekspresiji in lovljenju duha modalne glasbe Bena Lamdina vodi k ustanovitvi Nostalgia 77 Octet, s katero v letu 2006 izda kar tri plošče. Že njihov drugi nastop v živo je ostal digitalno zapisan pod imenom Seven’s & Eight’s, k temu pa dodajo še dva studijska albuma: The Impossible Equation in Borderlands, ki je kasneje po izboru Gillesa Petersona postal celo jazz album leta 2006. S standardnimi instrumenti podkrepljeno skupinsko raziskovanje elastičnosti in razsežnosti tovrstnega glasbenega žanra se tako izkaže za všečno početje, spretno upravljanje z zapuščino velikih mojstrov pa naj bi vrhunec doseglo z Weapons of Jazz Destruction(2007). Vendar, ali ga res?

Že uvodni takti jasno začrtajo smer, v katero se bo glasba gibala. Popolnoma akustičen, sicer glede na ostale izdelke okteta nekoliko bolj temačno zastavljen glasbeni izraz, se razpre v prebujajoče se očiščevalne melodije, poplesujoče v odmevih nu-jazzovsko-sladkobnega vokala Sophie Smith ter za tem spuščajoče v simbiotično prepletanje glasu in flavte, kar skorajda perverzno aludira na zgodnje Return to Forever. Sicer pretežno instrumentalen album, ki naj bi po besedah avtorja pripovedoval zgodbo o boju jazza z »ne(j)everniki«, nato vešče dodaja in odvzema utrip lahkotni dinamiki, ki pozornemu poslušalcu razkrije vseskozi razširjajoč se prostor navdihov in referenc, gostujoči tolkalec Nick Smalley pa k temu doda še neobremenjujoč, a medel »latino« občutek, ki omehča že tako nekoliko preudobno kuliso. To udobje povzroča neizrazita podlaga, ki s tekočimi prehodi sicer spretno krmari glasbeno pripoved, vendar za razliko od zgodnejših albumov Nostalgia 77, nikoli zares ne stopi v ospredje in »udari«. Oporekati pa ne gre zaščitnemu znaku zasedbe, barvitosti pihalnih aranžmajev. Ti so na visokem nivoju od začetka do konca, spremljajo in plemenitijo vokal, držijo melodije pokonci in ponekod celo polagajo temelje lastnim solažam. Enajst skladb, kolikor jih premore album, se tako zlahka in hitro zaokroži v »Solsticiju«, vendar pa zaradi premočrtne enoličnosti in izrazitega pomanjkanja odločnejše ekspresije v ritem sekciji, razen omenjenih pihalnih aranžmajev, ne dokončajo nakazanega preobrata.

Tako gre pravzaprav za nekakšen satenasto mehkoben skupek ostrejših glasbenih žanrov, ki pa na koncu vseeno ostanejo zgolj modalni jazz, modalni jazz s sodobno, a iz elektrike izključeno ritmično podlago. Čakamo torej na Nostalgia 77 verzijo One Offs, Remixes & B-Sides…

Nostalgia 77 MySpace