Portal Airbeletrina razpisuje fotografski natečaj z literarno iztočnico „Kar je, beži.“(F. Prešeren). Namenjen je vsem, ki jih zanimata poezija in fotografija. Prvovrsten poklon "prešernovanju" je sestavljen iz dveh delov, natečaja za najboljšo fotografijo posneto z mobilnim telefonomna kulturni praznik (8. februarja 2009) in natečaja za najboljšo digitalno fotografijo z literarno iztočnico, ki poteka do 10. februarja 2009. Najboljšo fotografijo, posneto z mobitelom, bo izglasovalo bralstvo Airbeletrine, medtem ko bo zmagovalno digitalno fotografijo izbrala žirija v sestavi: Borut Krajnc,Mojca Pišek in Urban Zorko.Sponzor natečaja Poezija v objektivu je Študentska založba,ki bo knjižne police zmagovalcev dopolnila z novimi literarnimi naslovi.
PRAVILA SODELOVANJA:
Natečaj za najboljšo fotografijo posneto z mobilnim telefonom na kulturni praznik (8. februarja 2009)
Izhodišče natečaja je verz "Kar je, beži." (F. Prešeren). Sodelujoči naj s svojim mobilnim telefonom 8. februarja posnamejo fotografijo, ki jo še isti dan (do polnoči) kot priponko e-maila pošljejo na elektronski naslov: airbeletrina@gmail.com. V elektronskem sporočilu z naslovom "Mobi natečaj" je potrebno navesti kontaktne podatke pošiljatelja: ime in priimek, naslov in številko mobilnega telefona. Vse pravočasno prispele fotografije, ki ustrezajo razpisu, bodo objavljene na spletni strani Airbeletrine, kjer bo bralstvo Airbeletrine v naslednjih sedmih dneh izglasovalo zmagovalca. E-poštni naslov je zavarovan pred nezaželeno pošto, za ogled potrebujete Javascript
Natečaj za najboljšo digitalno fotografijo z literarno iztočnico: "Kar je, beži." (F. Prešeren):
Posamezniki lahko na natečaju sodelujejo s posamezno fotografijo ali sklopom največ treh fotografij. Fotografije naj do 10. februarja 2009 pošljejo kot priponko e-maila na elektronski naslov: airbeletrina@gmail.com. V elektronskem sporočilu z naslovom "Foto natečaj" je potrebno navesti kontaktne podatke avtorja fotografij(e): ime in priimek, naslov in številko mobilnega telefona. Zmagovalne fotografije bo izbrala komisija v sestavi: Borut Krajnc, Mojca Pišek in Urban Zorko. Trije zmagovalci in njihove fotografije bodo objavljeni na spletni strani Airbeletrine . E-poštni naslov je zavarovan pred nezaželeno pošto, za ogled potrebujete Javascript
Najmanjša dovoljena velikost fotografij je 600 pikslov višine ali širine, najvišja dovoljena 1200 pikslov višine ali širine. Fotografije bodo v oceno komisiji predane pod šifro, brez podatkov avtorjev (ime in priimek, naslov in številka mobilnega telefona), ki pa morajo biti vključeni v e-mail, kateremu so avtorji pripeli fotografije. Fotografije zaradi anonimnosti natečaja ne smejo vsebovati podpisa avtorja ali logotipa.
Fotografije, poslane na natečaj, ne smejo biti pred tem objavljene nikjer drugje, v času trajanja natečaja jih tudi ni dovoljeno objavljati v drugih tiskanih ali elektronskih medijih (spletne strani, blogi, spletni albumi itd.). Zmagovalne fotografije bodo po koncu natečaja objavljene na spletni strani Airbeletrine , po objavi na Airbeletrinini spletni strani jih avtorji lahko objavijo tudi drugje. Uredništvo Airbeletrine si pridržuje pravico, da objavi tudi fotografije, ki se niso uvrstile v izbor najboljših treh.
Danes bo na Fabuli zanimiva okrogla miza, ki se dotika vedno aktualne problematike prepletanja realnosti oziroma fikcije v svetu literature. Na dogodku bodo sodelovali Marko Juvan, Tomo Virk, Suzana Tratnik in Gašper Troha. Torej, če vas zanimajo ontološki statusi reči, ki so stalnica literarne teorije, se napotite v Knjigarno Konzorcij. Literarni štart ob 18.00.
Stefan Arsenijević, dobitnik več nagrad za kratke filme, med katerimi je vsekakor potrebno izpostaviti v Berlinu nagrajeno (A)Torzijo, v svojem dolgometražnem prvencu »Ljubezen in drugi zločini« nadaljuje z zanj značilno estetiko ganljivih pripovedi. V teh ne manjka niti emocionalnih kinestetičnih rešitev niti subtilnih preigravanj različnih vrst simbolov.
Konec minulega leta preminuli trobentač je na svoji dolgoletni glasbeni poti zaobšel le velikega Milesa, pa še njega se je vsaj posredno dotaknil, če ne celo ujel njegove esence. V drugi polovici sedemdesetih je namreč prišlo do ponovne združitve štirih članov drugega velikega kvinteta - Herbieja Hancocka, Rona Carterja, Waynea Shorterja in Tonyja Williamsa, trobenta pa je pripadla Freddieju Hubbardu. In ravno Miles, ki je takrat ždel med štirimi stenami svojega newyorškega domovanja, je Freddieju kakih osemnajst let prej ob prvem snidenju zabrusil, da igra enostavno preveč tonov. Potem pa bojda do njega lastnoročno pospremil Alfreda Liona z založbe Blue Note in mu s tem tudi zagotovil snemalno pogodbo.
Frederick Dewayne Hubbard se je rodil leta 1938 v Indianapolisu. Od otroštva dalje se je držal trobente, že kot najstnik pa je srečal tudi Wesa in Monka Montgomeryja. Z izpiljeno tehniko in frenetično hitrostjo je takoj po prihodu v New York leta 1958 na takratni sceni dvignil marsikatero obrv. Manjkala mu je le izčiščenost in debelina tona. Eric Dolphy ga je kmalu vzel za svojega in skupaj sta nato kakih osemnajst mesecev tudi živela. Prijateljstvo je obrodilo sodelovanje na dveh ploščah iz leta 1960, Dolphyjevemu prvencu Outward Bound in Ornettovi klasiki improvizacijske muzike Free Jazz: A Collective Improvisation. Vmes je Freddieju uspelo poviti tudi svoj prvenec Open Sesame, mu dodati nadaljevanje z Goin' Up in gostovati na plošči saksofonista Harolda Floyda »Tine« Brooksa, ki je sicer tudi avtor dveh skladb z Open Sesame. Odveč je poudarjati, da je s tem v enem letu okusil precej raznolik repertoar takratne jazzovske srenje...
Hektičen tempo iz leta 1960 je Freddie prenesel tudi v leto kasneje. Poliranje svojega, v veliki meri še nedefiniranega, a hkrati tehnično dovršenega tona, je nadaljeval na snemanjih Ole in Africa/Brass s Coltraneom. Tja ga je usmeril McCoy Tyner, na prvih dveh ploščah sicer tudi član Freddiejeve zasedbe. K sebi ga je vzel tudi Oliver Nelson, kar je pomenilo, da se je Freddiejeva trobenta znašla še na enem klasičnem albumu tiste ere, The Blues and The Abstract Truth. Sodelovanje na teh snemanjih mu je prineslo odlično popotnico za nastanek ene njegovih najprepoznavnejših plošč. Ready for Freddie je Tynerju dodala še Elvina Jonesa in mladega Waynea Shorterja, zasedbo pa sta zaokrožila basist Art Davis in evfonist Bernard McKinney. Album zvočno stoji predvsem zaradi močne ritem sekcije, ki je, vajena Traneovih tonskih izbruhov, brez večjih težav spodbujala Freddieja in Waynea v njunih solističnih predstavah. Pri Tynerju in Jonesu je vseskozi prisoten občutek lahkotne, a goste fluidnosti, vase pa sta vedno znala posrkati tudi soliste, kar sta nekaj let kasneje znova dokazala ob Grantu Greenu.
Leto 1961 je bilo za Freddieja Hubbarda pomembno tudi zaradi pričetka sodelovanja z Artom Blakeyjem in njegovimi Jazz Messengers. Po odhodu Leeja Morgana se je v zasedbi sprostilo mesto za trobentača in Freddie je z veseljem vskočil, ostal pa je vse do leta 1966. Skupaj so posneli kar sedem albumov, medtem pa se je njegov ton pridno debelil.
Do sredine šestdesetih se je dokončno uveljavil kot trden hardbopovski trobentač s svobodnimi, modalnimi in avantgardnimi izkušnjami. Seznanil se je s Herbiejem Hancockom in glasbeno prijateljstvo z njim nato negoval vse do smrti. Prav njegova je tista trobenta z morda najbolj znane Herbiejeve kompozicije Cantaloupe Island. Nadalje je svoj imidž vsestranskega trobilca utrdil pri Dolphyjevem Out to Lunch in dirigirani skupinski improvizaciji Ascension, prelomni plošči Coltraneovega ustvarjanja. Ob tem so se njegovi studijski prispevki vse bolj nagibali k soulu in funku. Pravi znanilec prehoda v bolj širši množici dostopno sredino je album Blue Spirits iz leta 1965.
Že na prelomu šestdesetih se je jazz prvič začel zares spreminjati, proti koncu desetletja pa je ubral za mnoge pričakovano, glasbenim puristom pa povsem nelogično pot. Miles, ki se je svobodnjakov otepal kot hudič križa, je ob še nekaterih izjemah postopoma utiral pot elektriki, drugi pa so plavali vedno globlje v spiritualne sfere improvizatorjev. Med vsemi je bil Freddie manjša izjema. Preizkušal se je le s kolaboracijami, v svojem opusu pa je ubiral jasno začrtano pot. Od Blue Notea in Impulsea je prestopil k bolj sredinskemu Atlanticu in pričelo se je izrazito koketiranje s plesa željno publiko. Kar je z Blue Spirits začel, je z Backlash zacementiral. Razlika je bila popolnoma očitna. Enostavnejše pihalne ter bas linije, ponavljajoči bobnarski rifi in fade out ob koncu komadov nazorno pričajo o usmerjenosti njegove zasedbe. Danes lahko z gotvostjo trdimo, da mu je bilo že takrat všeč, kar je počel Herbie Hancock in je skušal to z nekaj ojačitvami vsaj delno posnemati. Kasneje, v fusion obdobju, je ta naklonjenost postala še bolj očitna, saj je konec koncev Herbie gostoval na številnih njegovih albumih iz tistega obdobja.
Od Atlantica se je Freddie leta 1970 preselil h Creedu Taylorju in njegovi založbi CTI. Za prvi album pri novi založbi, imenovan Red Clay, mu je uspelo spraviti skupaj pravo zvezdniško zasedbo, saj so se mu ob Herbieju Hancocku pridružili še Joe Henderson, Ron Carter in Lenny White. Na koncertih so se spričo široko prepredene mreže poznanstev zasedbe ponavadi širile, kar v praksi pomeni, da je iz Red Clayja na nastopu recimo ostal le Ron Carter, pridružili pa so se Airto Moreira, George Benson, Billy Cobham, Johnny Hammond in Stanley Turrentine. Tudi sicer so, razen najbolj prodornih zasedb, takrat bendi le stežka ohranjali neko frekventno podobo. Vse skupaj je botrovalo mnogim edinstvenim koncertom z enkratnimi zasedbami, ki še danes s svojo komercialno nedostopnostjo burijo domišljijo. Eden takih nastopov se je nedvomno zgodil tudi na podelitvi nagrad po izboru bralcev revije Downbeat leta 1975. Tam je Freddieju ob izvajanju njegove kompozicije Straight Life delala družbo celotna zasedba Return to Forever.
Sedemdeseta so Freddieju Hubbardu ob največjih uspehih prinesla tudi kritiško zgražanje. Že zadnja plošča pri CTI je bila pri največjih mrhovinarjih v glasbi slabo sprejeta, prestop h Columbii pa je stvari samo še poslabšal. Lep primer je z melodramatičnimi okrasi in kičasto produkcijo prežet album iz leta 1976 Windjammer. Jazz, s katerim se je tako proslavil, je bil desetletje stran, primež mainstream produkcije pa je postajal vedno bolj tesen. Rešilno bilko Freddiejevi karieri so takrat predstavljale akustične kolaboracije, v katere so se po izpetju elektrificiranega jazza, počasnem vrhuncu fusiona in hkratnem vzniku subverzivnih godb zatekali številni glasbeniki. Eden takih projektov je bila ponovna vzpostavitev drugega velikega kvinteta Milesa Davisa, takrat seveda brez Milesa, a zato s Freddiejem. Tu je lahko zopet zadihal in v pravem kontekstu podal svoj bogat hardbopovski ton. Vrhunec serije koncertnih posnetkov predstavlja nastop zasedbe v neurju na japonskem leta 1979. Na Hubbardovem pogrebu je ravno o tem nastopu spregovoril tudi Herbie Hancock. Pokrit naj bi bil le oder za glasbenike, obiskovalci pa so stali na prostem, prepuščeni silovitemu dežju, a s svojega mesta se ni ganil nihče.
Po nekaj malverzacijah se je Freddie v začetku osemdesetih vrnil k Atlanticu in Blue Noteu ter k vodenju svoje skupine. Sicer se je razkomotil v ustaljenih vodah, a za spremembo ponekod iz stroge osnovne teme spuščal saksofon in mu s tem dovolil malo več svobode. Desetletje je torej minilo v znamenju iskanja novega Freddieja v že dokaj utrujeni muziki. Zgoščeni soli in trobljenje do zadnjega diha so še vedno krasili njegove albume, a stroga konformnost podlage jim ni naredila nobene usluge. Ostajal je v okvirih postbop in hardbop pristopa, še najbližje stari slavi pa je prišel z dvema ploščama ob boku Woodyja Shawa in ponovnim snidenjem z Artom Blakeyjem.
Leta 1992 si je Freddie Hubbard na koncertu v Philadelphii nesrečno poškodoval zgornjo ustnico. Kljub hudi poškodbi je vseeno odpotoval v Evropo, kjer ga je ob soliranju po visokih notah zopet zaneslo predaleč. Po vsem tem je še vedno zmogel teden koncertiranja v Blue Noteu ter še en izlet v Evropo. Ustnica je bila dokončana, infekcija pa je bolečino le stopnjevala. Nezmožnost igranja trobente ga je vodila k alkoholu in prenekaterim skušnjavam utapljanja bolečine. Nekako se je le izvlekel in v začetku tisočletja uspel spraviti skupaj album, posvečen njegovima najljubšima trobentačema, Milesu in Dizzyju. Na tej plošči je zopet uspel najti nekaj zanosa iz zlatega obdobja Blakeyjevih Messengerjev. Nanjo je uvrstil tudi priredbo prej slišanega komada Red Clay. Sedem let kasneje, tik pred smrtjo, je ob svoji sedemdesetletnici posnel še eno ploščo, On the Real Side.
Freddie je bil s svojo hitrostjo in intenzivnostjo med trobentači nedvomno nekaj posebnega. Svojega diha ni nikoli šparal in v tem duhu je tudi odšel. Njegov pogreb je namreč minil v sozvočjih njegove glasbe, izvajali pa so jo Marcus Miller, Christian McBride, Benny Maupin, Herbie Hancock,...
Dvourne, z glasbo podkrepljene grafite o Freddieju lahko slišite v soboto, 31.1.2009 ob 20:00, na Radiu Študent.
Leto je naokoli. Ob prvi obletnici (ne)bloga sva se z Nino odločila, da napraviva majhno zamenjavo - ona bo recenzirala ploščo po moji izbiri, jaz film po njeni. Kmalu...
Naslednji teden v torek bo v oddaji 100db na Radiu Študent ob 12:00 moč slišati intervju z Jakom Bergerjem(BRGS Time, Od Franclna možgani, Strojmachine,...,sodeloval s Samom Šalomonom, Achillejem Succijem, Ayo Shimuri, Wilbert de Joodejem, Melvinom Taylorjem, N'Tokom,...) in Markom Karlovčcom(Sinai, Sole Collana Duo,...). Gre za člana Radical Improvisation Dua, ki bosta 10. 2. z N'Tokom nastopila v Gromki. Obeta se improvizacijsko-nojzerska poslastica...
V četrtek smo bili priča nonetu, ki za izvajanje svojih glasbenih praks uporablja dokaj unikatno reprezentativno orodje – zelenjavo. Malo več kot uro dolgo tapkanje, sekljanje, pihanje in šušljanje, je občinstvo navdušilo, obenem pa vzbudilo tudi nekaj vprašanj v zvezi s samim konceptom podanega.
Vienna Vegetable Orchestra sicer obstaja od leta 1998, širši preboj v glasbeno srenjo pa se delno pripisuje tudi njihovi predstavitvi v ediciji oddaje Lonely Planet. Vendar tega ne gre jemati enoznačno, saj gre za povsem resen kolektiv s samosvojim pristopom k problematiki komodificiranja medžanrskih juh. S svojima dvema ploščama se tako izkažejo za zabavljače, kot tudi za potencialne prinašalce svežine na glasbena polja. Mehanizem njihovega ustvarjanja pa v današnjih okvirih nedvomno predstavlja enega večjih atrakcij. O tem dokaj nazorno priča raznolikost publike, ki je v četrek prisluhnila zelenjavi in ob poslušanju z nenehnim klikanjem fotoaparatov takšne ali drugačne narave skušala ujeti vizualno podobo koncerta.
Zasedba se je predstavila z uravnoteženim in žanrsko raznolikim setom komadov, ki so bolj ali manj umetelno raziskovali zvočne zmožnosti zelenjave kot instrumenta. Pri tem so se izkazali za prave mojstre, saj so nekatere njihove domislice, med katerimi je nedvomno izstopala reprezentacija krautrocka z zeljem, prinesle zanimive tonske mešanice. Pa naj je šlo za predvajanje zelenjave na gramofonu, priredbe Kraftwerkov, Michaela Kamena in Straussa, ali vključevanje električnih modulov in efektov v zelenjavno zvočno podobo. Večina navideznih eksperimentov je vodila v lepo zaokroženo, a slušno dokaj domačo celoto. Zaradi tega je prevladal občutek, da želi zasedba prej simulirati že poznano in obstoječe, kot pa preizkušati oziroma na novo postavljati meje česa novega. Ob izključitvi modulov in efektov bi namreč kaj hitro lahko iskali ekvivalente v kakšnih eksotičnih ali celo mainstream godbah, med katerimi bi jim bila v nekaterih segmentih še najbližje glasba ljudstva Baka.
Prav tu pa se skriva tudi glavno vprašanje o konceptu njihovega ustvarjanja, saj sami zase pravijo, da gre za zelenjavni bend, ki se za potrebe glasbe kdaj posluži tudi kuhinjskih pripomočkov. Že plošči sami se temu nekoliko odmikata, koncert pa je z očitno rabo elektronskih pripomočkov prili še malo olja na ogenj. Mnogo kompozicij se je s svojo formo preveč naslanjalo na pomagala, vendar gre morebiti razlog za to iskati tudi v sami publiki in namenu koncerta. Dejstvo je, da dandanes glasbo poslušamo tudi z očmi in v tem kontekstu se Vienna Vegetable Orchestra izkažejo za pretanjene in profesionalne odrske akterje. Celostna podoba je namreč tista, ki kolektiv poriva naprej, sprostitve željni obiskovalci pa so v orkestru nedvomno lahko našli dodano vrednost - tako v instrumentalnem, kot teatralnem smislu. Za ostale pa tu še vedno ostane prvi njihov plošček, imenovan Gemüse.
Kulturna mašina je odprt virtualni prostor, zbornik, ki objavlja dela uveljavljenih in še neuveljavljenih avtoric ter avtorjev. Svojo prvo desetletnico delovanja je pričujoča "on-line" publikacija ovekovečila s prispevki, ki se osredinjajo na različnost form digitalne kulture in na vprašanja intelektualne lastnine v svetu neskončnih binarnih zaporedij. Za več, pa odjadrajte na:
Fimuthe je dvojina, ki z gostujočimi peresi želi množino zapeljati na bralna filmska podoživetja, jo zavrteti v odmevih glasbenih prostorij in jo stakniti s horizonti teoretskih zagonetk...
