Rešitev je prišla v obliki ameriškega psiha in režiserja, ki je svetu dal misliti z Mementom, v slogu Hollywooda pa priredil še Nespečnost. Christopher Nolan sicer ni Tim Burton, a to tudi noče biti. Za ponovno pomračitev Batmanove identitete ga je moral prestaviti na začetek. Kako ne, nadaljevanje bi ga pripeljalo kvečjemu k italijanskemu porniču s klišejsko-družbeno-psihološko-stigmatiziranimi liki, ki jim pač ne bi preostalo drugega kot, da se nategujejo med sabo.
In Batman se je končno vrnil v svoji davno pozabljeni podobi. Ter začel. Nolan nas je poučil, da je bil Batman na začetku praktičen, šele potem mu je bilo mar za estetiko. Iskreno, komu je bil tisti avto zares všeč? Koncept, ki se mu ni mogel upreti niti zadnji/prvi James Bond. »Does it look like I give a damn?« Iskanje samega sebe se pač ne da zapakirati, ker se dogaja znotraj. Tja Nolan Batmana tudi popelje in ne glede na motečo prisotnost nežnejše polovice vedno prisebnega Tomcata je film vnel duše iskrenih fenov in zažgal temelj netopirjevega jaza, dvorec njegovih staršev. Želja po uvidu rojstva Jokerja je prišla skoraj tako samoumevno, kot pozitivna samoocena dela nekega ministra.
Brez olepšav in vsega podobnega. Šov resnično pripada Jokerju. Heath je pač naštudiral Jackota. Vzel si je čas tudi za Izžarevanje in celo za Bolje ne bo nikoli. Ne verjamete? V resnici je pravi Joker Jacko in Jacko pravi Joker. Kdor tega ni bil pripravljen sprejeti, mu pač vloge ne bi dodelili. »Have you ever danced with the devil on a pale moonlight?« Heath Ledger več kot očitno je. In to se mu je maščevalo. Ampak ostal bo v naših spominih. Pri vrtoglavih vložkih in sposobnemu režiserju so pač igralci tisti, ki lahko zafurajo film. Ali pa ga držijo pokonci. In Heath je Jokerjeve zrelejše zametke oplemenitil še s pravo mero situacijsko-komičnih mimičnih izletov, ki so, roko na srce, prava osvežitev v primerjavi z neizraznim Christianom Baleom. Ampak v resnici sploh ne gre za Batmana. Ker Batman je veliko več kot junak. Batman je mesija, ki sprejme nase križ mesta, ker Batmana je potrebno sovražiti, da ga lahko ljubiš. In zanimivo, prav tako je tudi z Jokerjem.
Joker si sposodi Aarona Eckharta aka Harveyja Denta aka Two-Facea, da dokaže, kar nam je sam Aaron nekoč že dokazal. Da moramo kaditi, ker to sodi v kontradiktornost človeške narave, v njeno dvoličnost. Vsi smo dvolični, razen seveda Jokerja in Batmana. Kdor je čist kot papež, mora pač umreti, ker ne sodi v ta kontekst. Ker ne sodi v nikakršen kontekst. Celoten Gotham namreč ilustrira socialni eksperiment, v katerem v resnici vsi živimo, ilustrira absurdno živost tuzemstva, ki nikoli ne bo postalo onstranstvo, ker tam ni denarja, za pridobivanje moralnih vrednot pa se ni vredno tepsti. A prav zaradi tega je tuzemstvo tako zabavno, tako predirno, celo tako spektakularno. Prav zaradi tega sta Joker in Batman tako lucidna odseva današnje družbe, ker dobrih in slabih tudi v resnici nikoli ni bilo. Ko je spektakla konec, grejo pa tako vsi domov. In seveda ne v onstranstvo. »You either die a hero or you live long enough to see yourself become the villain.«
Christopher Nolan zelo dobro šteka stripe. Šteka, da je po Sin Cityju za dober prizor v avtu potreben človek z zmaličen obrazom in z jasno določenim ciljem, ciljem, ki poslužuje sredstva. »I don't know about you but I'm having a ball!« Saj se spomnite. Šteka, da o usodi vedno odloča met kovanca. Šteka, da je človek zmožen iti preko tega. »He wasn't as lucky as you.« »Who?« »Your driver.«
Enigma privlačnosti Batmana je ravno v mračnjaškem potrošništvu, nikoli izpolnjeni ljubezni in konec koncev v spoznanju, da smo vsi Batmani in vsi Jokerji. Vsi smo kreacije, a hkrati roboti družbe, vsi smo Rick Deckard in Roy Batty. Metaforična večznačnost skozi izjemno naracijo in dramaturškimi obrati predstavlja malo morje aplikativnih zmožnosti, ki v duhu postmoderne poučujejo gledalca o nesmiselnosti opredeljevanja ter preprijemanja opornih točk. Ker znotraj vsakega izmed nas tudi zares ne obstajajo.
16 komentarji:
Zakon Tit - ti pravim, Noir je IN...
--> a zdej se bos se na film vrgel?
Sam se Eric Roberts bi mogu kaksno cigaro przgat...
Ne bom se, to je tvoja domena...sam pac - it's the Batman :D
jah, sam de ti o filmu vec vec k jz hehe :) pa fucking moje clanke itak noben ne razume :) hehe
v glavenm tit, kar se mene tice, bi mogu veckrat napisat se kaksno rec o filmu!
ja pa ja de(a sm to prou napisu) - teb se noben ne bi drznu u zelje hodt, se najmanj pa jest...ni o filmu tok lahko pisat, to lohk delajo pac taki, kukr si ti... men ostane Batman :D
tito, tele ocene (? povzetka, recenzije?) ne morem oceniti ne za dobro in ne za slabo. morda nisem prave volji, si šel pa zelo (pre)globoko.
meni je bil film enostavno dober. zanimiv.
Miha
-Kai pumen tuzemstvo
-Kai pumen lucidna
Pa pise se z izmaličenim obrazom ;)
Heath je v tem filmu res pokazal da, ce se poglobis v svoj lik, lahko dosezes, da vsi samo ostrmijo ko te vidijo na platnu. Sicer sem pričakovala malo več smeha z Jokerjeve strani, kajpak tega v filmu ni bilo veliko(NIcholsonov Joker se ves čas smeji). Ker je Heath naštudiral svojo vlogo do taksnih potankosti , da v njem ne bi videli nadaljevanja Jokerja kakrsnega je ustvaril Jacko, je pač njegov Joker močno drugačen. Še vedno Joker, samo da Heathov Joker ne Jackotov.
Christopher Nolan je meni sicer neznan režiser, ampak se mi zdi da je režiral več kot enega Batmanovih filmov (?). čeprav se mi zdi, da je on režiral The Prestige, ampak nisem prepričana. Če ga je, potem velikokrat uporabi Christiana Balea v filmih. Njega pa bi bilo treba naučiti izražati čustva z mimiko. Ker mogoče mam samo jaz vnetje očesa ali pa ima mudel skozi ceu film le dva različna izraza na obrazu(ali enega).
Aarona Eckharta ne poznam. Vem da mi bo Tit dau kup njegovih filmov za pogledat k bo tole prebral ampq ist sm tega tipa nisem videla še v nobenem filmu.
Cel film je pa dokaj Batmanovski. Sem mogoče edina ampq film se mi brez izjemnih vložkov Jokerja zdi dokaj povprečen, dober.
Pogledala sem si lestvico imdb top 250 in vidm da od mojega rojstva ni bilo na najvišji stopnički nobenih sprememb kar očitno pomeni, da si moram film ogledati še enkrat. Ker mi took dober spet ni bil. Oči me je prsilu das m gledala en del The Godfadra (sei je to Boter ane?) in se mi zdi boljši od Batmana.
Aha, pa še to: Tit, kaj če bi ti pustu Nini, da je vsaj v pisanju kar se tiče filmov boljša od tebe? Ker se mi zdi da je o glasbi še nisem videla pisat. Pa tale komentar je tretji, ker mi je comp trikrat crknu vmes ko sem ga pisala in je bogi Chicko se tretjič skirl pod mizo k sm blat ok jezna..tko da ne zamerte ker tut men ni nwmkai :D
eva*
se popravljam: četrt komentar*
eva*
Tit, res je zelo dober članek, všeč mi je, bolj kot mi je bil film ;-). Glede na to, da sem tud jst pisala o njem in da mi je svoje menenje podal še nekdo drug, moram rečt, da je razpravljati o njem skoraj bolj zanimivo kot gledati ga in da sem šele zdaj opazila mnoge stvari, ki jih pri ogledu nisem. Fino. Všeč pa mi je tudi, da si članku dodal še eno višjo plat (pa mal se tud Ninče notri čuti ;-)), ki stvari še dodatno odpre.
Me kar veseli, da ti Nina kdaj prepusti kakega Batmana :-).
Eva, hvala za komentar, hvala, ker si si vzela cas in naredila pravo malo raziskavo.
Kar se tice Titovega pisanja o filmu - meni je the best tale recenzija o Batmanu (se strinjam s tabo Gaja, da je o filmu skor se bolj zabavn razpravljat), Eve ne skrbi, da mi hod v zelje :) Sicer pa mene pisanju o glasbi tok ne zanima, ker preprost nimam blage :)
Lep dan,
Gaja, clanek bo danes...
Jebote te, stari, pa tist avto je bil zakon!! Ravno prispeval je h kvazi-hitech, noir-30s-Chichago vzdušju... pa še jebaćki je bil :D
predzadnji Batman je samo še hladno hitech (zadnji bržkone tud, samo si ga na žalost še nisem uspel ogledat) kar čisto vzame skrivnostni šarm njegovim gadgetom...
Drugače pa kar spodoben članek, več pa ne morem komentirat dokler ne vidim filma :)
LP,Sreč
hehe, sej glih to sm napisu, de teli avti zej res niso bas neki, avto iz prvega je biu itak zakon!
Oprostite, ampak vsi hvalite ta film, kot da je nek presežek. Strinjat se enostavno ne morem. Je pač stripovski film, posnet po noir predlogi Franka Millerja. Nikakor ne doseže ravni Sin Citya, ki s svojimi kratkimi zgodbami in izrazito črno-belo estetiko zabije bistvo stripa na veliko platno.
Ta Batman? Ja, drži se Batmanove zgodbe. Ja, malce mračen je, ampak tak je pač Batman. Ni to Superman, imenuje se po šišmiši, piši me v uho.
Ampak to je pa tudi to. Liki, liki so enodimenzionalni ... pač stripovski. O neki posebni globini tu ni govora. O empatiji s kakšnim likom. Zgodba. Kje je? Kaj je sploh zgodba? Pač kot da bi imel zaporedje treh ali štirih stripov. Razvlečeno, brez vrhunca, brez pravega zapleta. Spopadi so predvidljivi. Bitke so predolge, lovi z avtomobili prav tako.
Vmes med eksplozije pa je ustavljenih par zafilozofiranih floskul. In potem spet bitka in tepezkanje.
Film se na neki ravni skuša predstavljati, kot da orisuje neke kvazi-realne, psihološko izpolnjene like v nekem temačnem svetu. V resnici pa so karikature. Naduti bogataš, trpinčeni junak, nori jocker, ruski mafijaš, črnski gangsta, italijanski mafijaš, sivi župan, junaški tožilec, ruska balerina. Karton. Zgodba je klišejska in ... nič nepredvidljivega ni v njej. Ni mi žal, da sem ga videl, ampak ... oprostite, vesoljna publika, dober pa res ni bil. Znotraj žanra ... ok, pač, v redu. Nič pretresljivega. V obče? Pač še ena akcijada.
Filmu dam ... hm ...
4/5 eksplozij in 3/5 zehov
hehe, gospod gorazd kocijancic bi ob temu rekel: "Zanimivo kako drugace beremo to knjigo!"(v tem primeru pac film) - sicer je pa to tud vse, kar je skupnega z njim, da ne bo pomote!
zakon, kaj nej recem? sicer nikjer nisem omenil, da je film dober in tudi v kritikah zaenkrat tega izraza nisem zasledil :), no kakorkoli ze, ocitki, ki torej s tvoje strani letijo na doticni film, so dokaj posplosene ocene, ki bi jih menda lahko pripeli na vecino filmov, posnetih po stripovskih predlogah(od supermana, spidermana, hellboya, brutal buddha hatif sherif terrorista,...) - salo na stran, enodimenzionalni liki? to me je nekoliko presentilo, a ni batman ze sam po sebi vecdimenzionalen? se v risankah se ne more odlociti kaj/kdo je? ok, lohk valda reces, da je ravno to enodimenzionalno, ampak pol je itak vse enodimenzionalno in je debata neustrezna. film kot tak pa tako vedno zgolj karikira koticke sveta, kot si jih v resnici tudi vsak posameznik znotraj sebe, da jih valda laze razume, v tem se mi ne zdi prav nic spornega.
tudi direktna primerjava s sin cityjem se mi ne zdi na mestu, ker gre za popolnoma drugacen film, posnet z drugacno tehniko, kjer je enodimenzionalnost (pac stripovskih)likov takorekoc prisotna na vsakem koraku. najbrz je tale batman kot film naredil korak naprej ravno v tem, da se ni zaprl v strip, ampak ga zgolj "ponucal" sebi v prid. de se izpovem, sin city mi je bil valda bolj vsec, ker je fucking hud, ampak kot film?
in se o klisejih...raba tega izraza je danes nekako taksna kot kulten, legendaren...whatever. valda, da je zgodba klisejska, v 21. stoletju drugacna tudi ne more biti! kliseji se stresajo na vsakem koraku in iskati jih v filmih je nekako tako, kot iskati e-mol v komadih od pink floydov ali mogoce celo metallice. klisejsko je ze zjutri vstat in prizgati cik ob kavi...
u bistvu si zelim neke utemeljene kritike filma, ker roko na srce, ni najboljsi film vseh casov(no shit), ampak vseeno pa tudi ni tako, kot si rekel ti, da stojimo pred golim cesarjem...
hvala za komentar!!!
da dodam se vrstico ali dve...:)
kar je pri temu batmanu lepo, je to, da tako konsistentno povzame popularno kulturo, ki ga obkroza in z njo operira na nacin, ki ga ne vidimo v veliko filmih. kot je ze v "recenziji" povedano, je pac hvalezen aplikativni model danasnjega sveta in ce je danasnji svet predvidljiv in klisejski - so be it!
Moj komentar leti na bistveno diskrepanco med hvalo in substanco. Mislim, da lahko Batmanu se kako ocitam enodimenzionalnost - povsem je podrejen dihotomiji svojega lika. On je tragicni junak, in to je vse kar je on. To, da ne ve kaj narediti, ga ne naredi manj enodimenzionalnega. Enako ostale like. Vse like ... ce sploh ugotovimo, kaj jih zene ... zene en sam motiv. So atomi, ki se veselo odbijajo med sabo v velikih eksplozijah.
Nonsens je govoriti o tem, kako izraz 'klise' nic ne pomeni. Seveda pomeni. Ne brcajmo mrtvega psa pomenov, imamo zdravorazumski pomen in tega uporabimo (ja, lahko gremo razglabljat o pomenih, ampak ... batman nekako ni prostor in primer za to). Nonsens, da beseda klise v 21. stoletju nic ne pomeni. So zgodbe, ki nekaj povedo na ganljiv, zanimiv, svojstven nacin. In so zgodbe, ki so kot da bi ... hm, izraz to flog a dead horse pride na jezik. Ta film je klise v tem, da so junaki klisejski, zaplet je stripovsko klisejski, motivi so klisejski, bitke so klisejske, batmanovi principi so klisejski, noro utelesenje kaosa - Joker - je klisejski. Iz vseh por filma se cedi klise. Klise, ki se v samem filmu ne reflektira, film se ne obrne nase in preseze sam sebe. Je pac akcionada, ki sama sebe jemlje RESNO.
In cisto zaradi tega so vsi kliseji resno dolgocasni.
Jaz dalec od tega, da bi trdil, da je ta film goli cesar. Definitivno pa ni ne cesarski, ne carski. Pac je. Veliko je bistveno slabsih filmov, ampak ta film ...
... nocem izpasti, kot da sem stripov cisto neuk. Dalec od tega. Ampak cel film, cel Gotham, vse skupaj ... ja, ta film se jemlje resno. Ampak ni resen. Vsebina je v osnovi stripovska, in ko se jemlje tako resno, izpade cela stvar dolgocasna. Preblizu pridemo vsega dogajanja, da bi lahko potem sploh se resno jemal vse skupaj.
sm biu mal napacno razumljen... nisem rekel prav nic o tem, da izraz klise nic ne pomeni, pomeni tocno to, kar pomeni(ideja ali karkoli ze, uporabljena do te mere, da izgubi svojo prvotno inovativnost, svezost) in v tem filmu vsekakor mrgoli klisejev. jaz sem se bolj vprasal kje zaboga klisejev ne mrgoli?
ne vem zakaj bi vsi radi neko bajno inovativnost, ce je pa jasno, da danes kaj hudo inovativnega skoraj ni mogoce skupej spacat. ze glasba je lep primer, kjer se ljudje niti vec ne pretvarjajo - z izjemo nekih kvazi avantgardnih umetnikov, ki so ponovno odkrili theremin in zej strasijo naokol z njim kot, da je nekaj najnovejsega od IDMja naprej!
nesmiselnost rabe besede klise je po mojem mnenju zgolj v tem, da enostavno ne bo zdrzala kopij same sebe. in ker je to ze zdavnaj postala, ker je hollywood na tisti tocki, kjer se samo se reproducira kliseje in se v stilu underground filmov iz sestdesetih(in afirmacije v easy riderju) v tarantinovskem slogu namerno ustvarja flope, se pac zdi Batman povsem na mestu, da se jemlje resno, ceprav sam nisem ravno preprican v to, ker film z glavnim junakom v netopirski preobleki in konec koncev jokerjem samega sebe ze v startu ne jemlje resno...
v zvezi z enodimenzionalnimi liki pa zgleda nikoli ne bova prsla na skupno vejo :)... ne razumem, kaj je slabega na tem, da je batman podrejen dihotomiji svojega lika? vecji od lika samega tako ne sme in ne more biti, ker si s tem nasilno vzame vec, kot mu v filmu pripada. poleg tega bi se tudi tezko strinjal s tem, da imajo vsi liki skupen cilj, mogoce jim je skupen le cilj nestremljenja. ocitno stremljenje k prikazu ljudi kot moralnih pohabljencev in nezmoznost uvida resitve teh istih ljudi znotraj filma pa vec kot nedvoumno kaze na vecdimenzionalnost filma, kot tudi cloveka samega. in s tem batmana in jokerja. da ne omenjam prikupnega dialoga med jokerjem in batmanom ob koncu in seveda pohod harveyja denta, ki dokoncno razcepijo film(in ker poznamo priblizno zgodbo batmana smo ja, vedeli, kaj se bo zgodilo, ampak to je predvidljivost neke druge vrste)...
Objavite komentar