Sunkoviti odmevi beatniškega brbotanja

Zgodnja petdeseta so bila čez lužo vse prej kot družbenokulturno razgibana. Bolj kot h gatsbyevski eri radoživosti in čezmernosti so se nagibala k uniformnosti, dolgočasnosti, zadušljivosti, na trenutke pa, spričo histeričnega Josepha McCarthya in hladne vojne, celo k precejšni paranoji. Dominantna kultura postvojnega ameriškega obdobja si je na vse pretege prizadevala zagotoviti občutek predvidljivosti in varnosti pred ti. »rdečo nevarnostjo«. Divjo drugačnost so zamenjali poštirkani cadillaci, kratkotrajno medvojno sproščenost in porajajočo emancipacijo žensk so pregnala dolga krila z oprijetim životcem, baby boomerstvo in posteljne živahnosti premnogega mladega Američana – ta se vrne s fronte druge svetovne vojne in po dolgih mesecih vnovič ugleda silhuete mamljivega ženskega telesa - pa stroga, »retro« viktorijanska seksualna etika, pocukrana retorika v slogu družinske serije I love Lucy (1951 -1957) in asketska delovna etika. Toda beatništvo, kot ena prvih medijsko reprezentiranih subkultur na Zahodu, s svojo romantično etiko, ničejansko dionizično držo, eksperimentiranjem z identitetami, bohemskimi življenjskimi slogi ter dekonstrukcijo takrat uveljavljenih diskurzov o telesu, predstavlja kulturno reakcijo na tradicionalne vrednote in norme ter tako ponudi radikalno alternativo takratni ameriški družbi težke moderne - ta deluje po principih veberjanske racionalnosti in taylorističnega tekočega traku - s čimer nenazadnje dokazuje, da trajektorij moderne poleg modernizacijskih procesov racionalizacije ekonomskega življenja, akumulacije dobrin in investiranja v prihodnost, vsebuje še druge fenomene: hedonistične subkulture, ki se upirajo nekaterim vidikom modernosti, zlasti asketskim oziroma strogo racionalističnim vzgibom.

Skovanko »beat generacija« naj bi domnevno okoli leta 1948 skoval Jack Kerouac, s katero je opozoril na navezo s piscem Johnom Clellonom Holmesom, ki je v New York Timesu kot eden prvih pisal o beatništvu, prav tako pa je objavil zgodnje delo »beat generacije« s pronicljivim, a preprostim naslovom »Go«. Pridevnik beat je kot prvi uporabil Herbert Huncke, pri čemer se izraz nanaša na nekaj, kar je utrujeno in zastarelo. Jack Kerouac pa je bil vendarle tisti, ki je pričujočemu pridevniku pripel pomen igrivega in veselega, začinjenega s Kerouacovo ljubeznijo do jazza. Mozetič v spremni besedi Ginsbergove pesniške zbirke Blebetanje neskončnosti pravi, da naj bi beseda beat, kot jo formulira romanopisec Kerouac, konotirala tri pomene: sprva naj bi šlo za glasbeni poudarek oziroma poudarek pri jazzovskem ritmu, nanašajoč se na pisalni stroj – po Kerouacu, pač jazzovski pisalni stroj. V družbenopolitičnem kontekstu naj bi se beat nanašal na nekoga, ki je s strani večine stigmatiziran, kar pa še ne pomeni, da je na robu družbenega dogajanja. Prav nasprotno. Sodeč po beatniški filozofiji je v samem epicentru družbenih vrtincev. Ali kot samozavestno zapiše Clellon Holmes: »Beatniški pomeni biti na dnu svoje osebnosti in gledati navzgor« (Holmes v Mozetič, 1997: VI). Zadnja, tretja konotacija beata, pa naj bi po Ginsbergu referirala na »beatitude«, držo nedolžnosti in nekakšno lahkotno blaženost hipsterjev z angelskimi glavami, ki gorijo za starodavno nebeško združitev.

Kanonični pisci »beat (pridevnik beat ima v angleškem jeziku širok diapazon pomenov: »udarjati«/»udarjanje«/»udarjen«, »tolči«/»tolčenje«/»potolčen« do bolj prenesenih pomenov kot »skrivnostnost«, »pritajenost«, »podtalnost«) generacije«, Jack Kerouac, Allen Ginsberg in William S. Burroughs, so se spoznali v New Yorku: Kerouac, Ginsberg in Burroughs v '40 letih, kasneje pa se jim pridruži še Gregory Corso. V sredini '50 let se je skupina razširila na ti. sanfranciško renesanso, ki pritegne zanimanje širše javnosti, ob čemer pesnik Eberhart v New York Times Book Review navede, da se na pesniških recitalih – ti potekajo večkrat tedensko - zbere na stotine ljudi, starih med 16 in 30 let, na katerih sodelujejo domala prav vsi udeleženci, beroč poezijo, ki je dokončno prerasla tradicionalno »whitmansko« pesniško izročilo. Hapenningi poezije vključujejo tudi posameznike kot so Ferlinghetti, K. Rexroth, G. Snyder, L.Welch, ki sicer niso veljali za osrednje ustvarjalno jedro beatnikov, vendar so bili izjemno pomembni pri vzpostavljanju intelektualnega beatniškega okolja, obenem pa so zagotavljali nenehen vir umetniškega navdiha prenekateri beatniški literarni zvezdi. Muze na beatniški sceni, ki so neskončno fascinirale in navduševale, so bile zlasti Herbert Huncke, Hal Chase ter Neal Cassady, pri čemer se nad zadnjim navdušujeta tako Kerouac kot Ginsberg, naredita pa ga tudi za osrednjega literarnega protagonista na njunih ustvarjalnih literarnih popotovanjih.

»Na cesti« je v marsičem avtobiografski roman, ki ga je Jack Kerouac ob dobršni meri kofeinskih in benzedrinskih injekcij spisal v manj kot mesecu dni. Kerouacova metafora o brezmejni svobodi in iskreni, brezpogojni mladostniški afirmaciji igrivo radostne življenjske strasti, je izrazito dinamična in iskrena, s prodornim ter nezakompliciranim jezikom, ki zvesto sledi naslovu romana. Sproščena literarna forma, ki aludira na sunkovite in sinkopirane jazzovske ritimične strukture in dnevniško popotniške zapise, Kerouacu omogoča, da doseže kar najbolj neposreden stik z bralstvom, obenem pa z izbiro tovrstne literarne forme lucidno izpriča beatniško življenjsko filozofijo. Natipkan na štirideset metrov dolg trak, v izogib prekinjanju miselnega valovanja z vlaganjem listov v pisalni stroj, sledeč Kerouacovem motu, da je prva miselna asociacija vedno najboljša, je roman pravi poklon idealističnim mladim duhovom, ki se nočejo ali pa ne morejo sprijazniti s kulturno zapovedanim konformizmom družbenega okolja, v katerem je prostor zgolj za popačen mit ameriških sanj, zverižen v golo materialistično grabežljivost kapitalizma težke moderne. Preden je postal zvezda, je Kerouac sicer bolj kot ne životaril, potoval po ZDA in vestno zbiral gradivo za svoje romane. Navkljub začetni neopaženosti in relativni zapostavljenosti s strani založnikov, Kerouac vseeno vztraja, tudi na prigovarjanje svojih zvestih prijateljev, zlasti Ginsberga. Prav ta je prepričal profesorja z nekdanje univerze, da je Kerouacu našel založnika za roman »The Town and the City«, s katerim je sicer dobil priznanje ožje literarne javnosti ne pa tudi širšega kroga bralcev. Vsesplošni preboj mu uspe leta 1957, ko mu v New York Timesu objavijo kritiko njegovega, zdaj že kultnega romana, »Na cesti«. Z romanom, s katerim se je identificirala cela plejada raznoraznih obstrancev, pisateljev, pesnikov, glasbenikov in intelektualcev, je Kerouac postal slaven tako rekoč čez noč. Tako začne iz svoje popotniške malhe unovčevati številne rokopise in zapise, piše kolumne ter - neznosno pije, kar gre najbrž pripisati nenadni medijski pozornosti, ki Kerouacu ni kaj prida odgovarjala… Kerouac začne psihično in telesno propadati. Z zadnjimi zdihljaji osebnostnega upora proti samodestruktivni odvisnosti se leta 1961 skuša izviti alkoholni omami - odide živet v Big Sur. A alkoholni draž je močnejši... Tako se vrne v San Francisco, vnovič v mačehovski objem pijače. Iz te izkušnje se izjedri Kerouacovo zadnje veliko delo, roman »Big Sur«. Star komaj sedeminštirideset let, Kerouac umre kot živa legenda, v letu Woodstocka… Simbolni oče zapusti svoje otroke v poletju ljubezni, četudi se jim odreče že prej – Kerouac je bil namreč zaradi močnega materinega vpliva politično izjemno konzervativen; ko so beatnike zamenjali hipiji, je z užitkom nastopil proti vsemu, za kar so se slednji zavzemali. Kakorkoli že, Kerouac je z romanom »Na cesti« postal oporoka ti. beat generacije, ne da bi si to – podobno kot Bob Dylan – tudi zares želel. Pričujoče delo v marsičem prvovrstno zakoliči nekatere temeljne linije ameriške popularne kulture: od izmuzljive afinitete do »Route 66« cestnih popotovanj do družbeno-kulturne opozicijske drže, ki jo nasledijo kontrakulture revolucionarnih šestdesetih let 20. stoletja. Poleg romana »Na cesti«, Kerouac izda še odlične romane »The Dharma Burns«, »Big Sur« in »Visions of Cody«.

Allen Ginsberg, še en ustvarjalec v vrsti beatniških literarnih zvezd, kot meteor prileti na literarno sceno tistega časa. Ginsbergu, ki mu v otroštvu ni bilo lepo, mama mu je namreč že zelo zgodaj zbolela za hudo obliko paranoje, oče, tudi sam pesnik, pa se ni mogel sprijazniti ne s sinovo ekscentrično pesniško govorico ne z njegovim bohemskim življenjskim slogom, življenje spremeni njegov terapevt, Phillip Hicks, potem ko mu zastavi dve zelo enostavni vprašanji: »Kaj bi radi delali? Kaj si pravzaprav sploh želite?« Ginsberg mu med drugim odgovori, da si želi pisati poezijo, da želi »zgolj literarno in mino mestno puščavniško življenje« (Ginsberg v Mozetič, 1997: IX). Nakar Hicks odvrne svojemu pacientu: »Kaj potem še čakate?« Dejansko Ginsberg potem zaživi novo življenje, pusti službo, dekle, išče sebi lasten tip ljubezenskega razmerja, ne oziraje se na zapovedane družbenokulturne norme, predvsem pa piše in išče zanj ustrezno verzno obliko, pa tudi možnost dotikov in dotikanj z mističnim. Ko Ginsbergu le uspe najti primerno verzno formo - pri tem ga inspirira ritem improviziranega jazza oziroma Kerouacovo raziskovanje odnosa med ritmoma poezije in jazza - izda leta 1956 pesniško zbirko »Tuljenje in ostale pesmi«. Z očitnimi primesmi Whitmana, Blaka, Williamsa ter nekaterih filozofskih in religioznih sistemov, zlasti budizma, s šokantnim, toda vulgarno iskrenim »Tuljenjem«, pretrese ožjo kot tudi širšo javnost – ob prvem branju pričujoče pesmi so lastnika »City Lights Books«, Lawrenca Ferlinghettija, aretirali zaradi prostaške in perverzne obscenosti njegovega pesniškega gosta. »Tuljenje«, morda najbolj znano Ginsbergovo delo, je emocionalna sestavljenka grotesknih pridevnikov, dolgih verznih stavkov, postavitve nesorodnih besed, ki naj bi sprožile občutek praznine, z namenom bralčeve zapolnitve le-teh s svojimi občutenji, po vzoru Brechtovega potujitvenega učinka. »Tuljenje« je tuljenje v svet neskončne praznine, ki ga definira oropanost vizij, odsotnost avtentičnih odnosov in posledično zatekanje k umetnemu produciranju mističnega in vizionarskega, k »jeznim fiksom«. Ginsberg se od svojih predhodnikov, v mislih imamo zlasti Whitmana, razlikuje predvsem v tem, da v njegovih pesmih, sledeč historičnemu momentu, v katerem živi, ni več prostora za vizije oziroma za eno vizijo ne pride več nobena druga. Človeku ostane le še mučen občutek neskončne praznine, ki jo je moč zapolniti zgolj z sprijaznitvijo o končnosti materialnega sveta (Mozetič, 1997: XXII). Leta 1997 Ginsberg umre, star sedemdeset let, kot priznan pesnik, ki je od nekdaj zavračal institucionalizacijo svojega literarnega opusa.

»Videl sem najboljše ume svoje generacije uničene od norosti,
sestradane, histerične, gole,
kako se ob zori vlačijo skozi črnske ulice, išoč jezni fiks,
hipsterji z glavami angelov, hrepeneči za pradavno nebeško
povezavo z zvezdnim dimom v mašineriji noči…«

Tuljenje, Allen Ginsberg, 1956

William Seward Burroughs se kot najstarejši v beatniškem krogu rodi leta 1914 v Saint Louisu v Missouriju, kjer se kasneje sreča z Davidom Kammererom, ki odigra pomembno vlogo v Burroughsovem intimnem življenju, prav tako pa nastopi kot vezni člen med njim, Kerouacom in Ginsbergom. Življenjske poti znamenite beatniške trojice se prekrižajo leta 1943 na Univerzi Columbia, pri čemer drug drugega, v toplem prijateljskem vzdušju, vzpodbujajo k živopisni literarni ustvarjalnosti. Nedvomno kontroverznega Borroughsa - že kot otroka so ga privlačili obskurni literarni liki - vseskozi navdušujejo nenavadni, ekscentrični življenjski slogi, eksperimentiranje z drogami, odvisnosti od le-teh pa mu tudi niso bilo tuje. Četudi se šola na prestižnem Harvardu in ima vso finančno podporo staršev, vseskozi prezira elitneže vseh sort, bolj ga vleče k sumljivim tičem z družbenega dna. Strast do novega, eksotičnega, nevarnega in onkrajnega ga vodi na različna potovanja, svoje najslavnejše delo, Goli obed, pa napiše v maroškem Tangierju. Slednjega Burroughs izda v Parizu, na več preglavic pa naleti v ZDA, kjer mu zavoljo brezkompromisne drže in artikulirane neposrednosti oziroma »prostaštva in obscenosti« – roman namreč zelo odkrito razgrinja kruta protislovja sodobnega vsakdana, ki ga producira množična kultura v demokratičnih kot tudi totalitarnih družbah – sodijo, v njegov bran pa stopita Allen Ginsberg in Norman Mailer. Po sodnem procesu, ki kontraverznemu piscu prinese medijsko pozornost in priznanje, Goli obred pa mu oblasti vendarle dovolijo objaviti, Borroughs napiše še tri romane: The Soft Machine(1961), Ticket that got exploded (1962) in Nova Ekspres (1964), prav tako pa izda še korespondenco z Ginsbergom in anatologijo Dead Fingers Talk. Osrednji Burrroughsovi zanimanji vseskozi ostajata foucaultjevski vprašanji nadzora in kontrole, najbrž tudi zavoljo Burroughsevega zasebnega življenja, saj je slednji na lastni koži občutil, kaj pomeni biti drugačen v družbi, ki je izrazito tabuizirala homoseksualnost oziroma vse, kar je kakorkoli odstopalo od uveljavljenih družbenih norm oziroma konceptov »normalnosti«. Burroughs, čigar vpliv se kaže pri piscih kot so Thomas Pynchon, J.G.Ballard in Irwine Welsh, z Golim obredom pa napove literarni žanr cyberpunka, je bil izredno dejaven skozi celo življenje: sodeloval je namreč s številnimi znanimi glasbeniki, pogosto je slikal, pisal filmske scenarije, režiserju Cronenbergu pa je celo pomagal pri izdelavi scenarija za film z istim naslovom. William Seward Burroughs kot kulturna ikona umre leta 1997 v Kansasu, star triinosemdeset let.

Z vidika današnjega časa so beatniki izjemno zanimivi zaradi stilističnih kot tudi idejno nazorskih inovacij, prav tako pa so nepogrešljivi pri zgodovinski analizi popularne kulture oziroma elementov, ki so pripomogli k oblikovanju širše ameriške kolektivitete po drugi svetovni vojni. V marsičem pričujoča subkultura naznanja tektonske kulturne spremembe v šestdesetih letih, ki smo jim nenazadnje priča tudi v svetu družboslovja in humanistike, z epistemološkim prelomom v teoretskih kot tudi metodoloških raziskovalnih pristopih. Beatniki lucidno izpričujejo nezadovoljstvo in duhovno dezorientiranost prenekaterega mladega Američana, mladih »varuhov v rži«, v času vzpona »Pax Americane«, v katero je vgrajeno temeljno protislovje: na eni strani se cedita mleko in med, na drugi strani pa posameznikov vsakdan grabi paranoično stanje permanentnega strahu pred jedrsko apokalipso, izbrisom človeka z obličja Zemlje, tesnoba pred planetarno kataklizmo. Beatniško brbotanje ima nedvomno pomembne družbeno-kulturne konsekvence, pri čemer je potrebno izpostaviti zlasti poskuse liberalizacije tradicionalno tabuiziranih področij kot so spolnost z vsemi svojimi variacijami, položaj najrazličnejših manjšin - od žensk, gayev in lezbijk, do destigmatizacije etničnih manjšin – ekološka vprašanja, predvsem pa beatniki ne ustvarjajo zaprti v sive, zaprašene slonokoščene stolpe, temveč njihova ustvarjalnost vre z ulic ameriških mest, vrtov in parkov univerzitetnih campusov. Kot tako, beatništvo ne predstavlja zgolj vročičnega upora proti času, v katerem se je znašlo, temveč gre obenem tudi za literarno gibanje, ki mu je uspelo prelomiti z zatohlim akademskim modernizmom in tako pomagalo utrditi prepričanje, da literatura ni zgolj stvar ozkega kroga posvečenih izbrancev. Ali kot v romanu »Na cesti« zapiše Jack Kerouac: »Everything belongs to me because I am poor«.


Reference:

Mozetič, U. (1997): Allen Ginsberg, Blebetanje neskončnosti. KUD, Ljubljana.
Kerouac, J. (1967): Na cesti. Lipa, Koper.
Stankovič, P. (1998): Luknje v modernosti: bohemski življenjski stili. Družboslovne razprave, letnik 14, str. 34 – 47.
http://en.wikipedia.org/wiki/Jack_kerouac (23.7.2008).
http://en.wikipedia.org/wiki/Beat_generation (23.7.2008).
http://www.radiostudent.si/article.php?sid=3222 (23.7.2008).
http://razgledi.net/blog/2007/08/19/jack-kerouac-on-the-road/ (23.7.2008).



The Source - Johnny Depp kot Jack Kerouac


Jack Kerouac bere "On the Road"


Intervju z Jackom Kerouacom


Allen Ginsberg: "Tuljenje"


Allen Ginsberg: "America"


William Burroughs o svoji tehniki "cut ups"


David Cronenberg: "Naked Lunch"