Kdor se je udeležil letošnjega festivala Utrip ob dvajseti obletnici kluba K4, se je nadejal vsaj enigmatičnega glasbenega večera, če ne že kar druženja za sladokusce. Ob vseh napovedanih dogodkih in koncertih so se marsikomu namreč cedile sline. Pester večer v Križankah naj bi s svojo sedem-člansko zasedbo zaokrožil po King Kongu, Lucy ter Gorillaz verjetno najslavnejši opičnjak na tem planetu, Bonobo. V kolikor mu je to dosledno uspelo, je že drugo vprašanje, omeniti pa velja le to, da bi se koncertič veliko bolje odvil v zatohlem podzemlju kakšnega kluba, kjer bi se ohlapen ter nedefinirian zvok bolj stisnil in postal žmohtnejši. Pa še takrat bi bilo bolje sedeti v naslonjaču in se primarno ukvarjati s čim drugim.
Sloves Bonoba alias Simon Greena je sicer neomajen. Po nekaj singlih za založbo Tru Thoughts leta 2000 izda 'Animal Magic', ki ga dobesedno teleportira k Ninja Tune, kjer zadevo ponatisnejo ter mu z željo po njegovem avtogramu v naročje vržejo kup papirjev. Za v začetku tisočletja eno najbolj prodornih indie založb nato posname 'Dial "M" for Monkey', čigar biser 'Pick Up' ugleda celo MTV, kasneje pa se v slogu večine elektronskih mojstrov spopade še z live bendom, kar botruje izdaji 'Live Sessions EP' iz leta 2005. Sledeče leto izide njegova tretja, najbolj kompletno predstavljena plošča 'Days to Come', ki se s spogledovanjem med jazzy downtempom, etnom, elektroniko, Bajko, Finkom in Simonovi produkcijskimi prijemi prebije celo na Gilles Petersonovo lestvico Worldwide Winners. DJ set z lanskega aprila v klubu K4 je bil nepozaben, po Simonovih lastnih besedah pa se nato skozi svoje umetnije skuša prikrasti še kakšno stopničko višje in začne se obsežno koncertiranje z njegovim, ne ravno frenetičnim bendom.
Prvi koncert ob spremljavi zasedbe smo, kot rečeno, imeli priložnost slišati že leta 2005. Nedopustno kratek plošček je z izjemo enega komada lahko služil le za pol ure kavarniške ali debatne kulise, dal pa je slutiti, kakšen bi lahko bil razpon njegove glasbe v živo. Največji nateg tega EPja je bil nedvomno remiks najudarnejšega Bonobovega komada Pick Up, ki ga je Kieron Hebden pripeljal do meje prepoznavnosti. Po kratkem brskanju so prenekateri optimisti spoznali, da tovrstnih razstavljanj na koncertih ne bodo slišali, saj se še nekoliko daljša različica skriva že na dve leti prej izdanemu EPju Flutter. Najbrž ni potrebno posebej poudarjati, da niti ni bila odigrana v živo.
Uradno od takrat sicer še ni izšel kakšen nov dokaz ali prikaz koncertne moči prvakov. V začetku leta se je nekaj šušljalo o DVDju z lanskega koncerta v londonskem klubu Koko, vendar se do sedaj ni zgodilo še nič konkretnega. Tako nam ostane kopica bolj ali manj kvalitetnih bootleggov, katerih na medmrežju ne manjka, s svojo ostrino pa celo ponujajo več, kot na začetku omenjena predstava v Križankah. In ker bi se poleg takšnega koncerta prilegli hladna pijača ter intimno vzdušje kakšne udobne sobe, ga je v tem kontekstu vsaj pogojno vsekakor vredno slišati. Za tovrstno glasbeno izražanje pa je klub Merlin iz madžarske Budimpešte tudi akustično neprimerno bolj učinkovit. Vseeno se presežkov ne gre nadejati, saj Kathrin De Boer še vedno kdaj zafuša, bend se lovi, Simon pa ob zaključku celo pozabi omeniti bobnarja. Medlo odigrane skladbe le zlagoma pričarajo nekakšen občutek polnosti, vse preveč je zevajočih lukenj, redki improvizirajoči elementi pa le občasno glasbi uspejo dati svojstven pečat. A vse to je pač del folklore okoli Bonoba in jakost dobrikanja javnosti kar noče in noče ponehati.
1 komentarji:
Super napisano, tit - the master of writing!
Objavite komentar