Pri posthumno izdanih albumih nenadno tragično preminulih glasbenikov, se poslušalec le stežka v celoti emancipira od dane situacije. Čustveni naboj, ki ga še posebej ob nežnejši godbi namreč nemalokrat zamegli gost dim, vztrajno boža in zapeljuje slušne perceptorje. Tokrat pa nam iz primeža pomagajo kar člani Esbjorn Svensson Tria sami, saj je vabilo v njihovo poslednje studijsko druženje iskreno ter brez velikih obljub.
V leto 1993 segajoč trio je vedno znal prepričati svoje občinstvo. O tem smo se imeli priložnost prepričati tudi sami, ko so nekaj let nazaj kar nekoliko ošabno zastavljen pričetek večera z Jasonom Moranom povzdignili v prijetno druženje z raznovrstno in konceptualno predstavo, poslušalci pa so se, kolikor je bilo to seveda možno, drug za drugim počasi sesedali v sedala Cankarjevega doma. Redki so glasbeniki, ki s svojo ponižnostjo publiki pustijo do izvajane glasbe, jo navkljub tehničnemu znanju podajo ljudsko ter brez nepotrebnih visokoletečih konceptov, ahilove pete prenekaterega improvizirajočega solista. Nasprotje s predhodnim nastopajočim je bilo takrat več kot evidentno, še utrdilo pa je prepričanje, da je manj več, da je širina včasih pomembnejša od dolžine in da konec koncev vsakemu posamezniku kdaj pade cukr.
Mogoče je kljub nekaterim že izdanim koncertnim ploščam, ravno zadnja najlepši odraz in izraz zgoraj opisanega. Osvobojen vseh studijiskih vbodov razen post-produkcije, se zimproviziran med štirimi stenami široko razleže iz zvočnikov. Monogamno zvezo s svojimi instrumenti si pričujoči trio namreč rad popestri z nekaterimi pripomočki, ki zvesto služijo v izogib monotonosti in prevladujočim normam zveze. Ta poteza nedvomno daljša domet slišanega, a v svoji srčiki bo še vedno šlo za nezgrešljiv in morebiti celo nepogrešljiv prispevek tria k jazz glasbi. Celoto še vedno naseljuje prepoznavna milina, brez katere takorekoč ni plošče E.S.T. in katera morebiti zahtevnejšega poslušalca od dotičnega kataloga uspe tudi distancirati. Vendar meditativnemu učinku, ki ga skozi improvizirajočo glasbo tako rad poudarja Esbjorn, tu ne gre ničesar očitati. Enakomerno prežemanje z vsemi tremi glasbili ob tem slišano v levkocitski maniri dezinficira slehernih izletov ega, glasbo pa s podmazanim kolesljem uspe pripeljati do zaključka.
Naključje je hotelo, da je največji navdih Esbjorn črpal ravno v Janu Johanssonu, tragično preminulem jazzovskem pianistu iz šestdesetih let, ki se že takrat ni ustrašil spajanja navidez nekompatibilnih žanrskih okvirov. Tega, sicer danes manj potrebnega strahu, v ustvarjanju Esbjorn Svensson Tria nedvomno ni moč začutiti, dasiravno bi mu na nekaterih mestih lahko očitali pretirano konformnost. Leucocyte se slednjemu vztrajno in dosledno izmika. Lahko bi mogoče celo dejali, da iz konformizma vzame najslajše, ga ponekod pusti sladkega, v izbranih pasažah pa ga uspe tudi gurmansko začiniti.
Ploščo si lahko poslušate v Tolpi Bumov, v nedeljo 28.9.2008 ob 19:00, na Radiu Študent.
0 komentarji:
Objavite komentar