petek, 10. oktober 2008

Mali, Mali

Kar nekaj let je že preteklo od zadnjega albuma ene najprepoznavnejših malijskih in afriških pevk Rokie Traore. Letošnji, imenovan Tchamatche je bil torej že kar nekoliko nestrpno pričakovan, s svojim odmikom od dosedanjega Rokiinega ustvarjanja, a ohranjanjem kvalitete le –tega, pa ji bo nedvomno pridobil kakšnega poslušalca več.

V prejšnjem desetletju začrtana glasbena pot, je do danes izklesala eno najprepoznavnejših malijskih in afrških avtoric. Trnjevo stezo postopnega prehajanja iz bolj hrapave, nezgrešljivo afriške glasbe k bolj zahodnjaškemu okusu dostopni godbi so sicer že pred njo uspešno prehodili številn drugi avtorji, a fino uglaševanje ostane v domeni vsakega posameznika. In tega je Rokia nedvomno opravila z odliko, o čemer zgovorno priča tudi prestižna nagrada BBC3 za njen prejšnji album Bowmboi iz leta 2003. Po takratnem uspehu in intenzivnemu koncertiranju je bilo tako povsem logično, da bo vsak njen naslednji album težko in željno pričakovan.

Vsi njeni dosedajšnji izdelki sicer puščajo močan vonj po kozmopolitski osebi, katero ji je s svojo diplomatsko službo nehote pomagal ustvariti njen oče. V svoji mladosti je Rokia tako videla in slišala Evropo, Združene Države Amerike in Srednji vzhod, kanček vseh pa je vestno vmešala v svojo čutno malijsko dušo, katero tako radodarno razdaja skozi plošče. Prvenec 'Mouneissa' iz leta 1998 je služil kot odskočna deska k premišljenemu 'Wanita' tri leta kasneje, odmevnost in kakovost tretjega albuma 'Bowmboi' pa je tako ali tako nesporna. Vmes se ji je uspelo oglasiti tudi že na Drugi godbi, v začetku novembra pa se nam bo z novim materialom predstavila v ljubljanskem Cankarjevem domu.

Do sedaj se je na svojih treh prejšnjih studijskih albumih Rokia v glavnem oklepala nativnega malijskega narečja, tokrat pa poseže tudi po francoščini in s tem glasbi vtisne močan generičen pečat. Besedo generičen pa tu ne gre razumeti napak, saj se sicer že prej preverjeno vpletanje zahodnjaških sadik v afriške korenine v njenem primeru skoraj vedno izkaže za rodovitno početje. Tako smo priča toplemu in pomirjajočemu izdelku, katerega s svojim samozavestnim, prodornim a hkrati žametnim glasom, Rokia v udobnem pomenu besede še dodatno omehča. S tem se odmik vsekakor ne zdi tako dramatičen, prej postopen in umirjen. Še vedno gre za prepoznavno ekspresivno godbo, ki s svojo iskrenostjo kljub navidezni ambientalni postavki odločno zareže v ušesa. Iz njenega sodelovanja z Diane Reeves se je na plošček prikradla tudi zanimiva verzija pesmi Billie Holiday, 'The Man I Love' z močnim bluesovskim pridihom. Ob tem velja omeniti tudi sodelovanje s Slyjem Johnsonom, ki ponekod služi kot nekakšna človeška ritem mašina, dasiravno sam občutek za zvok zaradi tega prav nič ne zaide. N'goni ostaja, prav tako ostaja intima malijske godbe, dviga pa se samozavest, vase sprejema vse več izrazov ter s tem širi svoj krog poslušalcev.

Izlet v svet pri tako imenovani afriški princesi glasbeno torej ne pomeni le poglobitev in razstiranje novih godbenih obzorij, temveč tudi kompetentno zaljša pevkino diskografijo, ki ji tako z vsakim sledečim albumom ugled dodatno utrdi. Cankarjev dom pa se tako drugega novembra zdi, kot zelo všečna destinacija.

Album si boste lahko poslušali v nedeljo, 12.10.2008, na Radiu Študent.

0 komentarji:


Nina Cvar in Tit Podobnik FIMUTHE: Film, Music and Theory