Nedavno odprta razstava FV – alternativa osemdesetih v Mednarodnem grafičnem likovnem centru (MGLC) spričo svojih vsebinskih taktov in pomenskih tonov, zlasti pa načina konceptualne umestitve v prostor Mednarodnega grafičnega centra, odpira več vprašanj kot pa poda odgovorov.
Razstava, katere fokus je alternativno gibanje FV, je namreč postavljena v čistokrvno muzejsko institucionalno okolje, kar pa je prvovrstni oksimoron glede na temeljne karakteristike gibanja FV. V spoliranem muzejskem okolju FV kot spontan umetniški projekt zanesenjakov iz kleti 4. študentskega bloka v Rožni dolini, kasneje pa kot emancipatorna platforma za številna pionirska družbeno-aktivistična in umetniška eksperimentiranja, izpade prisiljeno ali pa vsaj nedomače.
A to ni edini problem, ki ga pričujoča razstava odpira. Med drugim smo lahko kritični tudi do njene izvedbe. Ne samo, da bi bil kakšen K4 tako z zgodovinskega kot vsebinskega stališča najbrž bolj primeren kraj za dokumentaristično portretiranje FV aktivnosti z začetka osemdesetih let minulega stoletja, seveda ob primerni uporabi sodobnih tehnologij in koncepta totalnega gledališča skupine, razstavi primanjkuje tiste emancipatorne iskrivosti, ki je krasila FV gibanje.
Razstavni prostor tako ostane v inovativnem smislu premalo izkoriščen, kar pa je v temeljni opoziciji z esenco gibanja, vseskozi strmečega k postmodernističnemu redefiniranju najrazličnejših družbenih kot tudi kulturno-umetniških konceptov. Tako se zdi, da je osrednji manko muzejske reprezentacije gradiva – slednjega je muzeju podaril Neven Korda, eden od osrednjih akterjev skupine – ravno v premalo poudarjenem karnevalskem rokovanju FV-ja s postmodernistično estetiko figuralnega označevalnega sistema. Prav zato pa se nikakor ne moremo znebiti občutka, da so se snovalci razstave bolj kot na lastno ustvarjalnost, zanašali na kreativen, mestoma avantgardističen angažma FV-ja, kar pa je konec koncev svojevrsten poklon gibanju.
Navkljub nekaterim strukturnim in konceptualnim pomanjkljivostim pa pričujoče razstavno gradivo razpira diapazon obilico težko rešljivih, a še kako aktualnih ugank.
Enigmatično tako ni zgolj dejstvo, da se razstava premika po spolzkem terenu stikanja dveh kultur, institucionalne in množične, s čimer prefinjeno aludira na postmodernistično kulturno senzibilnost, temveč je še kako intrigantno vprašanje odnosa med širšo družbeno realnostjo in kulturo.
Po ogledu razstavljenih fotografij, dokumentov, plakatov, videov in filma smo namreč fascinirani nad tem, da je na obrobju socialistične družbene realnosti vzniknilo gibanje, ki se je igralo z nekaterimi bistvenimi postmodernističnimi postopki, značilnimi za zahodno postmoderno epoho. Še več. Slednje je z brikolažem re-kontekstualiziralo in preoblikovalo v novo, edinstveno pomensko mrežo.
Gre torej za gibanje, ki se vzpostavi na presečišču dveh sistemskih paradigem, socializma in kapitalizma, pri čemer s »cut and paste« metodo beatniške literarne ikone Williama S. Burroughsa, protislovja obeh družbenih tipov ironizira in jim odtisne imanenten, subkulturno hedonistični podton, kateremu se na razstavi moramo večkrat nasmejati.
Slalomiranje FV-ja med različnimi izpovednimi umetniškimi tipi in uporaba takšnih in drugačnih medijskih nosilcev prav gotovo zarežeta tudi v redefinicijo odnosa med človekom in tehnologijo, zlasti ko gre za vprašanje spomina. In prav spominu oziroma kronološki sistematizaciji le-tega pričujoča razstava namenja osrednjo pozornost.
V maniri FV-jeve težnje, da s pomočjo videa dokumentira takratno sceno, želi razstava preko komuniciranja s podobami kot sinonimi za eksplozijo označevalcev, na diahron način izpričati FV gibanje. Z razporeditvijo muzejskega gradiva in zadnjim, zaključnim dokumentarnim filmom, ki s heglovsko sintezo povzame vse ključne momente FV gibanja, nedvomno badioujevskega dogodka, razstavi v Mednarodnem grafičnem likovnem centru to tudi uspe.
Uspe pa ji še nekaj. Kljub postmodernističnim tendencam gibanja kot so figuralnost, dekanonizacija in fragmentacija razstava svoj objekt umesti v modernistično paradigmo. Slednje je pokazatelj, da postmodernizma nikakor ne moremo razumeti brez interpretativnega okvira modernosti. Prav na tej točki pa lahko problematiziramo tudi sam vstop alternativnega gibanja FV v institucionalno muzejsko okolje. Če je eden izmed temeljnih elementov postmodernistične estetike dekanonizacija oziroma prelamljanje meja med visoko in množično umetnostjo, je prav ta moment vstopa ključno vprašanje, ki ga odpre pričujoča razstava. Ali gre torej za poraz alternative ali pa za dokončno, subverzivno zmagoslavje FV-ja? Rešitev te uganke leži kje drugje, kot v favejevski sfingi, ki nemo strmi v obiskovalce razstave v Mednarodnem grafičnem likovnem centru.
Razstava, katere fokus je alternativno gibanje FV, je namreč postavljena v čistokrvno muzejsko institucionalno okolje, kar pa je prvovrstni oksimoron glede na temeljne karakteristike gibanja FV. V spoliranem muzejskem okolju FV kot spontan umetniški projekt zanesenjakov iz kleti 4. študentskega bloka v Rožni dolini, kasneje pa kot emancipatorna platforma za številna pionirska družbeno-aktivistična in umetniška eksperimentiranja, izpade prisiljeno ali pa vsaj nedomače.
A to ni edini problem, ki ga pričujoča razstava odpira. Med drugim smo lahko kritični tudi do njene izvedbe. Ne samo, da bi bil kakšen K4 tako z zgodovinskega kot vsebinskega stališča najbrž bolj primeren kraj za dokumentaristično portretiranje FV aktivnosti z začetka osemdesetih let minulega stoletja, seveda ob primerni uporabi sodobnih tehnologij in koncepta totalnega gledališča skupine, razstavi primanjkuje tiste emancipatorne iskrivosti, ki je krasila FV gibanje.
Razstavni prostor tako ostane v inovativnem smislu premalo izkoriščen, kar pa je v temeljni opoziciji z esenco gibanja, vseskozi strmečega k postmodernističnemu redefiniranju najrazličnejših družbenih kot tudi kulturno-umetniških konceptov. Tako se zdi, da je osrednji manko muzejske reprezentacije gradiva – slednjega je muzeju podaril Neven Korda, eden od osrednjih akterjev skupine – ravno v premalo poudarjenem karnevalskem rokovanju FV-ja s postmodernistično estetiko figuralnega označevalnega sistema. Prav zato pa se nikakor ne moremo znebiti občutka, da so se snovalci razstave bolj kot na lastno ustvarjalnost, zanašali na kreativen, mestoma avantgardističen angažma FV-ja, kar pa je konec koncev svojevrsten poklon gibanju.
Navkljub nekaterim strukturnim in konceptualnim pomanjkljivostim pa pričujoče razstavno gradivo razpira diapazon obilico težko rešljivih, a še kako aktualnih ugank.
Enigmatično tako ni zgolj dejstvo, da se razstava premika po spolzkem terenu stikanja dveh kultur, institucionalne in množične, s čimer prefinjeno aludira na postmodernistično kulturno senzibilnost, temveč je še kako intrigantno vprašanje odnosa med širšo družbeno realnostjo in kulturo.
Po ogledu razstavljenih fotografij, dokumentov, plakatov, videov in filma smo namreč fascinirani nad tem, da je na obrobju socialistične družbene realnosti vzniknilo gibanje, ki se je igralo z nekaterimi bistvenimi postmodernističnimi postopki, značilnimi za zahodno postmoderno epoho. Še več. Slednje je z brikolažem re-kontekstualiziralo in preoblikovalo v novo, edinstveno pomensko mrežo.
Gre torej za gibanje, ki se vzpostavi na presečišču dveh sistemskih paradigem, socializma in kapitalizma, pri čemer s »cut and paste« metodo beatniške literarne ikone Williama S. Burroughsa, protislovja obeh družbenih tipov ironizira in jim odtisne imanenten, subkulturno hedonistični podton, kateremu se na razstavi moramo večkrat nasmejati.
Slalomiranje FV-ja med različnimi izpovednimi umetniškimi tipi in uporaba takšnih in drugačnih medijskih nosilcev prav gotovo zarežeta tudi v redefinicijo odnosa med človekom in tehnologijo, zlasti ko gre za vprašanje spomina. In prav spominu oziroma kronološki sistematizaciji le-tega pričujoča razstava namenja osrednjo pozornost.
V maniri FV-jeve težnje, da s pomočjo videa dokumentira takratno sceno, želi razstava preko komuniciranja s podobami kot sinonimi za eksplozijo označevalcev, na diahron način izpričati FV gibanje. Z razporeditvijo muzejskega gradiva in zadnjim, zaključnim dokumentarnim filmom, ki s heglovsko sintezo povzame vse ključne momente FV gibanja, nedvomno badioujevskega dogodka, razstavi v Mednarodnem grafičnem likovnem centru to tudi uspe.
Uspe pa ji še nekaj. Kljub postmodernističnim tendencam gibanja kot so figuralnost, dekanonizacija in fragmentacija razstava svoj objekt umesti v modernistično paradigmo. Slednje je pokazatelj, da postmodernizma nikakor ne moremo razumeti brez interpretativnega okvira modernosti. Prav na tej točki pa lahko problematiziramo tudi sam vstop alternativnega gibanja FV v institucionalno muzejsko okolje. Če je eden izmed temeljnih elementov postmodernistične estetike dekanonizacija oziroma prelamljanje meja med visoko in množično umetnostjo, je prav ta moment vstopa ključno vprašanje, ki ga odpre pričujoča razstava. Ali gre torej za poraz alternative ali pa za dokončno, subverzivno zmagoslavje FV-ja? Rešitev te uganke leži kje drugje, kot v favejevski sfingi, ki nemo strmi v obiskovalce razstave v Mednarodnem grafičnem likovnem centru.
2 komentarji:
zelo lepo napisano,si kar predstavljam... skoda da si ne bom mogla tega ogledati.
Hvala Anja!!! Lep pozdrav iz sicer dezevne Ljubljane...
Objavite komentar