Qawwali

Celih sedemnajst let je minilo od obiska velikega maestra qawwalija(izgovorjava kuh-wa-lee) Nusrat Fateha Ali Khana pri nas. Prvi izlet pričujočega izročila na zahod je sicer vsaj uradno pripadel zasedbi Sabri Brothers leta 1975, a Nusrat Fateh Ali Khan je bil tisti, ki mu je uspelo s tradicionalno sufijsko godbo popolnoma prevzeti zahodnjaška ušesa. V ponedeljek se je v Cankarjevem domu usedel eden njegovih najuspešnejših in priznanih varovancev ter ob podpori svoje zasedbe odpel čistokrven qawwali set, ki je sicer tudi zavoljo kančka inscinacije povzročil stoječe ovacije občinstva.

Asif Ali Khan prav tako, kot večina izvajalcev qawwalija, izhaja iz družine z bogato glasbeno tradicijo. Njegov ded je bil namreč eden prvih predvajancev na odskočni deski tamkajšnjih muzičarjev – Radio Pakistanu. Očeta pa smo imeli priložnost slišati tudi na samem koncertu, saj mu pripada mesto med obema harmonijašema v zasedbi. Trenutno so nam dostopni trije Asifovi studijski izdelki, ki na prepoznaven način izpričujejo vso vokalno in melodično razkošnost dotične godbe, eden med njimi pa je v celoti posvečen leta 1997 preminulem Nusrat Fatehu Ali Khanu.

Glasbeni kolektiv quawwalija ima zelo jasno določene okvire svojega izražanja, a znotraj tega je improvizacija dopuščena skoraj vsem. Vseeno pa je osrednja figura glavni vokal, okoli katerega se nato počasi sestavlja skladba. Asif Ali Khan se v tej vlogi kljub relativni mladosti dobro znajde. Ne gre ga sicer postavljati ob bok velikanom, kot so že omenjeni Nusrat, Sabri Brothers in Aziz Mian ali nenazadnje Abida Parveen, a nedvomno gre za enega najprodornejših današnjih izvajalcev tovrstne godbe. To je umetelno prikazal tudi v ponedeljek, ko je ob izpiljenih vokalnih akrobacijah zasedbe le malokdo ostal ravnodušen. Predvsem navdušujoči so bili izbruhi frekvenc, ki jih zahodnjaško uho ni vajeno. Le-te so ob izgovarjanju not in frekventni uporabi m-ja glavne značilnosti quawwalija. Dokaz o zahtevnosti kvalitetnega izvajanja pa je podal kar Asif Ali Khan sam, saj mu je ob neštetokrat ponovljenem naglem vzponu po tonski lestvici enkrat tudi zmanjkalo sape.

Energičnega in gestikulativnega nastopa brez spremljevalne zasedbe seveda ne bi bilo. Če kje, potem so tu glasovi okoli solista tisti, ki ga neprestano izzivajo, spodbujajo in potiskajo naprej. Za celotno zvočno zaveso so tako še kako pomembni, saj je tudi od njihovega vložka odvisen nivo izvedbe. Ta pa je bila vsekakor pomnljiva.

Koncerti z meditativno noto so nerazdružljivo povezani s kulturnim ozadjem izvajalca in publike. Medkulturni dialog namreč zlahka privede do komunikacijskega šuma, ki nato v najslabšem primeru vodi tudi do nerodnih prigod. Ena takšnih se je nedvomno zgodila tudi v ponedeljek. V delu koncerta, ko se qawwalijski glasbeniki tradicionalno poklonijo enemu izmed svojih svetnikov, so publiko vljudno prosili, naj izvedbo pospremijo z eno do dveminutnim stoječim aplavzom. Težko je sicer reči, ali so bila navodila popolnoma jasna, a dejstvo je, da je spoštovanje korenin treba jemati resno. Vsled tega so se ob sprva anemičnem odzivu občinstva glasbeniki prav zaprepadeno spogledovali, situacijo pa so nato rešili nagli izstreli občinstva na noge, pospremljeni z bučnim ploskanjem v ritmu skladbe. S kančkom slabe vesti, predvsem pa z vznesenostjo nad izvajano glasbo, je nato publika ostala pokonci do zaključka kompozicije, ki se v studijski različici sicer razteza čez celih sedemnajst minut.

Stoječe občinstvo je bilo za neizbežen bis odlična popotnica. Prihod Asif Ali Khana nazaj na oder pa so že spočetka obeležili znani takti. Mešanica njegove in Nusratove, na zahodu najbrž najprepoznavnejše počastitve Shahbaz Qalandarja(Šabaz Kalandarja), je v svoj objem interpelirala še peščico tistih, ki jih je istovetna forma vseh prej izvedenih komadov morebiti uspavala. Večer qawwalija pa je tako dobil najbolj primeren zaključek.

Recenzija je bila prvotno objavljena na Radiu Študent.