Volkovi in staroste

Včeraj se je, kot že tolikokrat, znova primerilo, da je bil Klub Cankarjevega doma pretirano zračen. Razlika od večine dosedajšnjih bolj ali manj všečno izpeljanih nastopov, pa je bil tokrat enkrat za spremembo manko publike upravičen.

Vladimirja Volkova poznamo kot eno osrednjih figur vzhodnoevropskega jazza ali morda celo etno-jazza, vendar razmejitev niti ni toliko pomembna. Osebno se mi je v spomin najbolj vtisnilo njegovo druženje z japonskim pihalcem Kazutokijem Umezujem, ki mu je bilo prejšnjo jesen ob nastopu s Kiki Bendom v Menzi posvečeno kar nekaj pozornosti. Kakorkoli že, Volkov je tokrat pri nas nastopil s svojim nedefiniranim triom, na odru pa se jim je pridružil še vokalist Sergej Starostin. Slednji med glasbeniki uživa kar nekaj ugleda, kar je bilo evidentno tudi včeraj, ko so ga ob vsaki možni priložnosti najavljali v mikrofon. In prav je tako, saj je Sergej ob izjemnem Volkovu edini zares sledil izvajani glasbi in jo z uravnovešenim tematiziranjem napravljal Rusko. To pa ne bi mogli trditi za kitarista zasedbe, Slavo Kuraševa, ki je v najboljšem primeru ostajal tiho in s svojim pretirano ozvočenim ter efektiranim instrumentom zgolj pudarjal melodiko dvojca Volkov/Starostin.

Sicer se je večer začel obetavno. Udobna melodija in fusion razmetavanje Kurašova je na tej točki obljubljalo marsikaj, še posebej, če v enačbo vključimo izjemno kredibilen „drive“ Volkova in bobnarja Denisa Sladkeviča. Na žalost pa je vrhunec koncerta predstavljala že druga izvedena skladba večera, ko se je Trio prepustil zanimivi improvizaciji, med katero sta Volkov in Kurašov po potrebi udarjala po bobnih ter s tem vsaj navidezno lomila kasneje povsem zdolgočasen glasbeni izraz. Zatem je kvartet ob vseskozi odličnemu Starostinu le redko deloval kot celota. Glasba je zaživela le skozi že omenjeno dvojino s konca prejšnjega odstavka, ko se je kitarist neznačilno držal v ozadju, bobnarja pa na odru sploh ni bilo. Takrat je iz smeri tria prihajala močno rusko obarvana estetika, ki bi z nekaj več Kurašove senzibilnosti v tej smeri znala zažgati. A to se ni zgodilo in tako smo bili nemalokrat prepuščeni njegovemu s chorusom in delayjem napimpanemu soliranju ali drgnjenju strun, kar bi lahko sicer izpadlo povsem na mestu, če ne bi bila barva zvoka in način igranja skozi ista. Da ne omenjamo med bluesom in fusionom iščočim se poudarjanjem, ki v ostali kontekst glasbe kar ni in ni našel poti.

Če pa je tovrstna zamera šla na račun kitarista, pa lahko spodletelo koncertno dramatiko pripišemo vsem štirim. Pretirano dolg uvodni del je zaradi enoličnosti postajal vedno daljši, v podobni maniri pa je minil tudi kanček krajši drugi ter neizbežen dodaten kos najbrž najdaljšega Cankarjevega torka letos. Iz strani Volkova in Starostina smo sicer dobili nekaj žmohtnih kapljic, a to enostavno ni bilo dovolj. V kakšni drugi formaciji za prihodnost je njuna prisotnost nedvomno zaželjena, včeraj slišano pa bo bržkone hitro pozabljeno.

Stvar ni bila niti približno podobna temu spodaj...