Buklice za krizne čase

1. O SPREMEMBI SVETA: Pomen Marxovih tez o Feuerbachu: Karl Marx in Ernst Bloch, uvodna beseda dr. Božidar Debenjak


2. O populističnem umu: Ernesto Laclau


3. Ime česa je Sarkozy: Alain Badiou


4. Parecon: Life after capitalism: Michael Albert

5. Specters of Marx: Jacques Derrida

Ni jih čez fizične nosilce zvoka

Nekaj novosti, ki niso v najboljših odnosih z mašinerijo... Če se kdo spomni zadnjega dne lanskoletnega jazz festivala Ljubljana, bo vedel, da Kjetila Mosterja tam ni bilo. Je pa v družbi Ingebrigta Hakerja Flatna, Mortena Qvenilda in Mortena Stronena na novi stvaritvi zasedbe Trinity (Breaking the Mold, Clean Feed, 2009). Gre za predirno svobodnjakanje ob podpori elektronike, s čimer je stvar težko umestiti v nek okvir. Naslednji teden izide ena bolj zanimivih letošnjih izdaj brightonske založbe TruThughts, in sicer je Ben Lamdin v svojo družbo zvabil legendarnega Keitha Tippetta ter njegovo ženo Julie Tippett, morda bolj znano pod imenom Julie Driscoll. Zadeva se bo imenovala Nostalgia 77 Sessions featuring Keith and Julie Tippett, s seboj pa bo prinesla precej raznoliko poslušanje, od remininscenc zlatih časov vokalnega jazza do sodobni bopovskih prijemov in bluzancij, vse zavito v prepoznavno produkcijo dotične založbe.

Če zavijemo malček vstran in se prepustimo bolj elektrončkarsko obarvanim strujam, že nekaj časa bode v ušesa dejstvo, da bo Richard D. James ali Aphex Twin po skoraj desetletju zopet izdal celosten plošček, kakopak za založbo Warp. O točnem datumu ni še nič dorečenega, ampak tokrat gre bojda zares.

Več prihodnji teden...

Ekstra zlato

Zgodba zasedbe Extra Golden najde svoje začetke precej pred samo ustanovitvijo skupine. Alex Minoff in Ian Eagleson sta že od leta 1993 člana rockersko orientiranega kolektiva Golden, v katerem denimo muzicira tudi bivši bobnar The Mars Volta, Jon Theodore. Po drugi strani pa se je afriški del zasedbe kalil v kenijski popularni glasbi benga. Ta del predstavljata Otieno Jagwasi in Onyango Wuod Omari, ki sta zaradi Eaglesonovih etnomuzikoloških nagnjenj leta 2000 prišla v stik z njim. Štiri leta kasneje se je Eagleson odločil na licu mesta podkrepiti doktorsko dizertacijo o benga glasbi. Skupaj z Alexom sta se odpravila v Kenijo in zopet poiskala Otiena in Onyanga. Po nekaj seansah v Nairobiju so nato osnovo za svoj prvenec Ok-Oyot-System na zimprovizirani lokaciji posneli v pičlih treh urah. Šele, ko je leto kasneje Otieno Jagwasi preminil zaradi težav z jetri in AIDSom, pa sta Minoff in Eagleson sklenila, da posnetke tudi izdata. To se je potem zgodilo leta 2006 pri založbi Thrill Jockey, kjer se kolektiv zadržuje še danes.

Novonastala fuzija benge in rocka je na prostranem glasbenem žanrskem polju hitro našla svoje mesto. Povabilo za nastop na Chicago World Music Fest leta 2006 pa je botrovalo vpoklicu zvezde kenijske benge Opiye Bilonga. Zadeva je šla celo tako daleč, da se je za vize dveh Kenijcev pobrigala pisarna takratnega senatorja Illinoisa, Barracka Obame. Slednjemu je tudi posvečen komad na njihovi drugi plošči, poimenovani Hera Ma Nono, katero so po nekajmesečnem koncertiranju povili v ameriški Pennsylvaniji. Največji napredek glede na prvenec je pripadel bobnarju Onyangu, saj je Ok-Oyot-System posnel na pokvarjene bobne z nekaj manjkajočimi kotli, tokrat pa je v roke dobil celoten set. Prevzel je tudi nekatere vokalne zadolžitve, pri katerih se mu je z eno kompozicijo pridružil brat pokojnega Otiena.

Zvok skupine je rasel ter pridobival na moči, nič več ni šlo zgolj za dva antipoda, ki se trudita sobivati, temveč prej za spojeno identiteto kolektiva z jasnimi koreninami. V tem duhu je prišla tudi tokrat obravnavana plošča Thank You Very Quickly, pospremljena z nastopom skupine na festivalih Pitchfork in Roskilde leta 2008. Zopet posneta v izjemno kratkem času izpričuje nenavadne sorodstvene vezi med geografsko oddaljenimi godbami. Recept se zdi dokaj preprost: vzameš sinkopirano ritmiko nekega poskočnega izročila ter mu pripneš zahodnjaško kitarsko estetiko, za okus morda dodaš še orgle in zadevo zaokrožiš z vokaliziranjem taistega poskočnega izročila. Zaradi lahkotnosti, s katero Extra Golden podajajo svojo svetovno godbo, je prej omenjeni recept za zasedbo lahko realnost. Bilo je sicer že nekaj skupin, ki so Zahodu uspešno približale nekdaj eksotično glasbo, a šlo je predvsem za zasedbe z večinoma eksotiki domačimi obrazi. Extra Golden je tu manjša izjema, kar je moč slišati v veliko bolj uravnoteženemu pristopu k mešanici. Slednje postane jasno že z uvodnim komadom in mestoma Allmandovskimi kitarskimi prijemi, še bolj pa zadeva izpade samosvoja pri tretji in četrti skladbi, ko krajši zdrsi na kitari postanejo povsem naraven element benga ritma. Album zaokrožita skladbi, značilni tudi za starejši katalog skupine, a vseeno se zdi, da se meje vztrajno zabrisujejo.

Na koncu je stvar vsakega posameznega okusa, ali je v zvočnem smislu zadnji plošček zasedbe Extra Golden bolj všečen kot prejšnji. Dejstvo pa je, da v kreiranju lastnega izraza album Thank You Very Quickly pomeni še en velik korak naprej. In čez nekaj desetletij bodo ob pionirskih premikih iz dvajsetega stoletja ravno zasedbe, kot je Extra Golden morda zakrivile pozabo nekega in hkratno dokončno konsolidacijo novega žanra.

Ploščo Thank You Very Quickly je bilo moč slišati v petek, 27. 3. 2009 ob 19:00 na Radiu Študent.

Krožna cesta kot tavtologija že videnega

Samu Mendesu leta 1999 uspe posneti eno najboljših kritik distinktivne kulture ameriškega predmestja. Še več. V dobrih dveh celuloidnih urah mu s formalistično inovativnostjo, vsebinsko pronicljivostjo in predvsem avtorsko ostrino uspe na ekrane projecirati domala celoten diapazon ameriške kulturne kolektivitete. S castingom, nekaterimi nepozabnimi prizori in hudomušno pikrostjo, s katero se lahko morda pohvalita le še brata Coen, razkrije globoke razpoke ideologije, predvsem pa mitologije ameriških sanj.

Desetletje kasneje. Mendes v Krožni cesti (Revolutionary Road, 2008, Sam Mendes) pod drobnogled vnovič vzame kulturo ameriškega predmestja. Le da tokrat objektiv kamere usmeri na izvorni kraj zločina – v petdeseta leta 20. stoletja.

Druga svetovna vojna je končana. »Pax Americana« s frivolnimi fordističnimi cunamiji zaliva Zahod. Predvsem pa gradi hišice za nekdanje vojne veterane in njihove življenjske družice.

Mladostniške sanje je grobo prekinil Hitler, po koncu vojne pa je čas za realnost – ljubko hiško, še bolj srčkano družinico in seveda brezhibno kariero. Vmesno, samoiskalno obdobje je potlačeno. Izživeti se ga v uniformnih petdesetih letih 20. stoletja ne da več. Če si to želiš storiti, se ti bo zmešalo oziroma boš označen za norca ali pa boš storil samomor. Vmesne poti ni.

April Wheeler (Kate Winslet) želi izzživeti svoje sanje, svoje vmesno obdobje. Pa ne sama, temveč skupaj s svojim možem, Frankom Wheelerjem (Leonardo DiCaprio. Njuni življenjski poti so namreč prekrižale sanje, ki sta jih oba delila - oba sta si želela biti drugačna, edinstvena. A po letih rutiniranega skupnega življenja v enem od neštetih ameriških predmestij sta takšna kot vsi ostali: ujeta v življenjsko praznino in monotno sivino vsakdana.

April Frank ne razume. Par je na dveh različnih idejnih obrežjih. Njo z njim družijo le še začetne sanje, zato želi pobegniti na počelo njunega razmerja. Ne gre. Ona želi eno, on drugo. Mučna brezizhodnost. Kaplje krvi po stopnicah in preprogi ter madeži po krilu. Smrt - smrt enih in pokop drugih sanj.

Mendesu v njegovi zadnji drami sicer ne moremo očitati prav ničesar epohalnega. Dinamiko para, ki se neuspešno išče, s pomočjo dveh izvrstnih igralcev vizualizira na način, ki gledalcu omogoča, da začuti obe plati razmerja. Prek premišljeno izbranih stranskih vlog, brechtovske distance in obrtniško izpiljene rabe filmskega jezika režiser neusmiljeno izpriča vso tragiko patriarhalne družbe t.i. težke moderne. Kar pa Mendesu lahko očitamo, je sam izbor tematike. Razumemo, da je režiser kot iskriv kritik ameriške družbe želel razčleniti tudi intimna zakulisja ameriških sanj, ki se spopularizirajo ravno z ekspanzijo množične kulture v petdestih letih. Pa vendar se zdi, da smo vse to že videli, predvsem pa brali. Pa ne samo v Yatesovem romanu, po katerem je film posnet, temveč tudi v Salingerju in beatniški literaturi.

Morda pa, rečeno z Eisensteinom, gledalci vseeno večkrat potrebujemo šok, pa četudi je ta tavtološki.

Gromka jutri

Jutri, 25. 3. 2009, bo okoli devete ure zvečer v klubu Gromka nastopil italijanski izvajalec "nove muzike" Marco Cappelli. Te dni je bilo o njem možno zvedeti marsikaj, saj se je člankoma Iča Vidmarja v Muski in Objektivu pridružila še enourna oddaja na RŠ, kjer se je Luka Zagoričnik poglabljal v Marcovo ploščo Extreme Guitar Project. Da bo mera polna, se jutri nekaj čez šesto popoldne na frekvencah RŠ-a obeta še en intervju, za predstavo o njegovem igranju pa en krajši video...

Po koncertu se bo Gromka prepustila zvokom defoniji prikladnih godb...

Oddaja o Cinematic Orchestra

Smo dočakali. Dve uri glasbe najbolj cinematične med skupinami...TUKAJ!

Nenavadni primer Benjamina Buttona: nenavadna zgodba o ujetništvu v času

Zavoljo lucidne Fincherjeve študije sodobnega potrošništva v Klubu golih pesti (Fight Club, 1999, David Fincher), smo se dolgo časa otepali ogleda Nenavadnega primera Benjamina Buttona (The Courious Case of Benjamin Button, 2008, David Fincher), režiserjevega zadnjega filmskega projekta. Nekaj kar je scenaristično tako premeteno in podčrtano s preigravanjem nekaterih temeljnih konceptov gospoda Freuda, pač nismo želeli pokvariti z osladno modrimi očmi lepotca Pitta, ki vrh vsega večji del filma še straši ves postaran, z veliko grbo na hrbtu in globoko vrezanimi gubami v obličje – prav nič seksi za družbo, kjer je greh biti star in, bog ne daj, zavaljen in grd.

Pa vendar je bila očitno sila usode, ki je med drugim eden od osrednjih motivov pričujoče epske zgodbe, premočna in tako smo za več kot dve uri obsedeli pred Fincherjevimi gibljivimi podobami in bili – potešeni, po zaključni špici pa še premočenih oči.

Benjamin Button je namreč film, ki na subtilen način, s pretanjenim občutkom za detajle, lirično ekranizira nekatere ključne eksistencialne vidike tostranstva, možganskim trustom pa navrže nekaj intelektualnih kosti za glodanje. V mislih imamo rezlične koncepcije časa, saj je enigamtična izmuzljivost časa osrednji označevalec filma.

Filmu, posnetem po Fitzgeraldovi knjižni predlogi, sicer moramo očitati, da mestoma zapade v »že videne« filmske podobe in »že uporabljene« pripovedovalne tehnike, ki gledalca brezsramno napeljejo bodisi na Zameckisovega Forresta Gumpa (Forrest Gump, 1994, Robert Zameckis) bodisi na Burtonovo Veliko ribo (Big Fish, 2003, Tim Burton). A stereotipni vizualizaciji se Fincher želi izmakniti z impresivno masko, vizualnimi učinki, ki aludirajo na fantastičnost magičnega realizma, in izpiljeno uporabo zvoka. Konec koncev pa tudi z nekaterimi čudovito posnetimi prizori, ki bodo bržčas našli svoje mesto v marsikateri knjižici fimskih študij. Tu imamo v mislih zlasti neuspel poskus zapeljevanja Blanchettove, katere erotično subtilen ples uokvirjata dva nežno izmenjajujoča se rakurza in simetrično popolna minimalistična mizanscena, ki pa zgolj na videz daje občutek antičnega reda. In ravno to Fincherjevo poigravanje s klišejskimi formami množične kulture je tisto, kar Buttona naredi za zanimivega, postmodernega.

Prepletanje dispozitiva množične kulture z nekaterimi bolj umetniškimi filmskimi momenti je namreč točka, ki nam dovoljuje trditev, da »Benjamin Button« funkcionira v okviru postmodernističnih parametrov. Kot rečeno. Film se odvija na dveh ravneh: na prvi pogled gre za precej klasično ljubezensko zgodbo, ki konvencionalne okvire prelamlja s časovno reverzibilnostjo osrednjega protagonista, na drugi, »zadnji pogled«, pa gre za estetizirano filozofsko problematizacijo, začinjeno s podobami – časa.

Skozi postopno osebno dezintegracijo osrednjega lika in mučno odtekanje časa spremljamo Fincherjeve shakesperjanske življenjske epopeje navadnih, vsakdanjih ljudi. Reverzibilnost časa služi za ilustriranje Fincherjeve osrednje ideje: čas, pa naj teče naprej ali pa nazaj, je zgolj izraz uniformnega brezčasnega kontinuuma. In ravno zavoljo tega zaključni prizori še toliko bolj bolijo. Med nebogljenimi dojenčki in nebogljenimi starci ni razlike. Med bohemom, skrbno gospodinjo, uspešnim poslovnežem, žensko in moškim ni razlike. Je zgolj eno, filmski rez pa izsek le-tega.

Vnovičen rez. Katrina poplavi New Orleans - spominske obeliske nekega obdobja. Neskončna časovna premočrtnost pa neusmiljeno teče dalje.

Ta teden lahko na knjižne police postavimo:

1. Thinking on screen: Thomas E. Wartenberg

2. Iskanje Spinoze. Veselje, žalost in čuteči možgani: Antonio Damasio

3. Ekonomija seksa: B.M.Muci

4. Snežne krogle: Milan Kleč

5. Vzgoja duha: Andrej Pavletič