Zgoščena (z)godba Evana Parkerja

Razlog za seznanjanje z najpomembnejšimi Parkerjevimi prispevki k evropskemu odvodu free-jazza najdemo predvsem v njegovi letošnji prisotnosti na obeh največjih jazzovskih festivalih pri nas. Na 14. Ediciji Jazza Cerkno smo ga namreč lahko občudovali v družbi Alexandra von Schlippenbacha in Paula Lovensa, na jubilejnem Jazz festivalu v Ljubljani pa nam bo godel v duetu z Zlatkom Kaučičem.

Ujeti bistvo Parkerjeve improvizatorske estetike skozi okoli 300 naslovov, kolikor jih vsebuje tudi njegovo ime, bi bilo v dveh odstavkih skrajno pretenciozno, a poskusimo lahko vendarle. Rodil se je 5. aprila 1944 v angleškem Bristolu, kjer je z družino živel do svojega devetega leta. Zatem se je preselil v bližino Londona, natančneje ob letališče Heathrow in pri štirinajstih začel z urami saksofona. K temu ga je vzpodbudil leto starejši vrstnik, ki mu je zadevo precej poenostavil rekoč, naj enostavno kupi saksofon in si najde učitelja. Pri tem je imel Parker izjemno srečo, saj je v svojem prvem mentorju našel tudi preizpraševalca takratnega družbenega stanja. Tako se je poleg glasbenih osnov že v najstniških letih nalezel tudi kritičnega mišljenja, nadalje pa ni bil izpostavljen zgolj neki jazzovski estetiki kot taki, temveč ga je mentor vpeljal predvsem v koncipiranje glasbenega stanja širše.

Prvi resni odraz omenjene percepcije je prišel kmalu po vstopu na univerzo, ko se je preko prijateljev znašel v vlogi ustvarjalca glasbe za film, bazirajoč na delu zgodbe slavnega Fahrenheita 451. Parker je projekt vzel nadvse resno in se trudil izluščiti nekakšno glasbo prihodnosti in še danes ne ve točno, zakaj se mu je takrat zdelo, da bi ta glasba morala biti zimprovizirana. Končni rezlutat je nato videl in slišal tudi John Stevens, ostalo pa je bržkone zgodovina.

Nastala je zasedba Spontaneous Music Ensemble, z naslova katere pridejo tudi predvidoma prvi obče znani posnetki Parkerjevega saksofona. V letih 1966 in 1967 nastaneta plošči Challenge in Withdraval, kjer godejo vsi od Kennyja Wheelerja, Paula Rutherforda pa do Dereka Baileyja in Trevorja Wattsa. Na teh posnetkih se dobro čutijo takratni vplivi, ki jih je Parker vsrkaval vase. Med njimi imata največjo vlogo John Coltrane in Paul Desmond, pečat na njegovem igranju pa je nedvomno pustil tudi Ornette Coleman.

Spontaneous Music Ensemble lahko sicer razdelimo na dva dela. Prvega smo že omenili s Challenge in Withdrawal, čemur je leta 1967 sledila tudi plošča Summer, drugi pa pride po Parkerjevem seznanjenju s Petrom Brötzmannom istega leta. Utelesil se je pod producentskimi prsti Eddieja Kramerja, najbrž bolj znanega po delu z Jimijem Hendrixom ter s ploščo Karyobin, ki je takrat predstavila nekakšen otoški dream team. Ob Wheelerju, Stevensu, Baileyju in torej Parkerju, je bas odigral Dave Holland, album pa je bil ob Brötzmanovem gigantskem Machine Gun verjetno vrh takratnega ekstremizma v Evropi.





Konec šestdesetih se je ob konsolidaciji evropske improvizirane glasbe dogajalo marsikaj. Parker je v tem času sodeloval tako rekoč z vsemi najvidnejšimi imeni, ki so sceno postavili pokonci. Od Brötzmanna je bil le korak oddaljen do Mische Mengelberga, Hana Benninka in njunega Instant Composers Pool Orchestra, pa do Tonyja Oxleyja ter ustanovitve Music Improvisation Company in kasneje velikega Brotherhood of Breath z južnoafriško diasporo. Vmes je s Tonyjem in Derekom pokonci postavil tudi založbo Incus, katere prvi posnetki treh direktorjev so za vedno izgubljeni, prva izdaja pa je tako postala Topography of the Lungs. Gre za ploščo tria Parker/Bailey/Bennink, ki je vsaj po mojem osebnem mnenju ena najbolj reprezentativnih znanilk kasnejšega razvoja svobodnih muzik. Sicer je moč dokaj podobno zvočno sliko slišati tudi že na nekateri prejšnjih izdajah, a usklajenost vseh treh glasbenikov na njihovem ustvarjalnem vrhuncu je bržkone neponovljiva.



V sedemdesetih se je formirala ena najdlje trajajočih zasedb z nespremenljivim jedrom v dotičnih godbah. Začelo se je s tem, da je Parker v Globe Unity zamenjal Michela Pilza, nato pa je sodelovanje preraslo v Schlippenbach trio, v katerega smo letos lahko pri nas že videli. Trio je sicer s priložnostnimi gosti često prerasel v kvartet, a v tako zgoščenem prostoru med klavirjem, saksofonom in bobni, so se le redki uspeli preriniti na plano. Eden takih je bil dosti kasneje nedvomno nekdanji Coltraneov basist Reggie Workman, še prej pa Peter Kowald ter Alan Silva. Prva plošča tria, Pakistani Pomade, sega v leto 1972 in s svojo bogato zvočno in ritmično dinamiko smelo udejstvuje prej povedano.



Poleg Schlippenbach Tria je najdlje delujoče glasbeno prijateljstvo Parker čutil do bobnarja Paula Lyttona. S slednjim se je seznanil že v začetnem obdobju Spontaneous Music Ensemble-a, skupaj pa sta začela igrati leta 1969. Preden sta dejansko stopila na odre, sta vadila celo leto skoraj vsak teden, do izdaje plošče pa sta nato minili še dve leti. V prvi polovici sedemdesetih sta jih nato nanizala še nekaj, krasila pa ju je raba eksperimentalnih pripomočkov in doma narejenih glasbil. Od teh nedvomno izstopa pihalo, ki ga je napravil Lytton in ga poimenoval Lyttonphone. Do leta 1980, ko se jima je permanentno pridružil še basist Barry Guy, sta vse pripomočke ovrgla in se vrnila k osnovam, s katerimi so nato predvsem v devetdesetih doživeli popoln razcvet. A na začetku sta bila vseeno le Parker in Lytton, po besedah prvega pa zato, ker ob intenzivnem soliranju saksofona slednjemu lahko sledi edino bobnar. Z Barryjem je sicer Parker leta 1972 igral v London Jazz Composers Orchestra, katerim se je znova pridružil proti koncu osemdesetih.

V sedemdesetih je izšla tudi serija ploškov Music Improvisation Company, s skrajšanim imenom Company, in sicer jih je izšlo celih sedem. Šlo je sicer za Baileyjev projekt, kjer so se ob Parkerju in Baileyju razvrstili številni prominentni glasbeniki iz Amerike, med katerimi izstopajo Anthony Braxton, Steve Lacy in Wadada Leo Smith, ki je bil takrat zgolj Leo Smith.

Pestro ustvarjalno desetletje na Otoku mnogi imenujejo zlata doba evropske improvizacijske glasbe ali evropskega free-jazza. Zasluge za to lahko med drugimi mirno pripišemo tudi Evanu Parkerju, čigar diskografski del CV-ja je takrat dobil prvi večji zalet.

Posebno pozornost v Parkerjevi zgodbi nedvomno zasluži Derek Bailey. Slednji je eden prvih idiomatsko neobremenjenih kitaristov, skupaj pa sta muzicirala tako rekoč od samega Parkerjevega začetka. Po nekaj vajah v duetu pred formiranjem Music Improvisation Company, sta zgolj sama šele leta 1975 izdala ploščo, nato pa jih je skozi osemdeseta sledilo še nekaj. Dva bolj zanimivih njunih albumov sta nedvomno The London Concert in Arch Duo, kot bolj sodoben antipod tem dvem izdelkom pa lahko postavimo ploščo Darg Rags, in sicer gre za Parkerjeveo sodelovanje s še enim improvizatorjem na kitari ter ustanoviteljem AMM, Keithom Roweom. Slednji bo sicer v okviru festivala zvočnih umetnosti Ear Zoom 8. Junija nastopil v galeriji Kapelica.



Skozi postavljanje vedno novih aspektov in idiomov ali prelamljanje že obstoječih je Parker najbolje izpričeval na svojih solo ploščah. Med njimi glasbeni mesečnik Wire izpostavlja Saxophone Solos iz leta 1975, Monoceros iz leta 1978, The Snake Decides iz leta 1986 in prvo zgolj tenorsko ploščo Chicago Solo iz leta 1995. Na njih Parker raziskuje predvsem tonalne zmožnosti, ki si jih sam ne more zamisliti. To pomeni, da med kontroliranim igranjem spremlja drobne nekontrolirane delce in se skuša opreti na njih. S tem tudi odgovarja na kritike, ki mu nenehno pripisujejo premočrtno barvo zvoka, saj so po njegovem vsi nekontrolirani elementi v glasbi vselej drugačni. Zanimivo pa je tudi, da se je Parker nadvse veselil prihoda kompaktnih ploščkov, saj nikoli ni maral nam tako nostalgičnega pokljanja vinilov. Kot pravi v enem od intervjujev, ima raje nekaj distorziranih informacij, ki jih tam želi imeti, kot pa kup neželenega škripanja, v katerem tišina ni mogoča. Takrat je šla stvar celo tako daleč, da je Alexander von Schlippenbach bojda izjavil, da je z glasbo iz cedejev nekaj močno narobe, ker naj bi zvenela boljše kot dejanska glasba sama.

Od začetka devetdesetih pa do danes, ko je z različnimi formacijami in tudi kot gost izdajal vsaj pet naslovov letno, se je njegov status enega najpomembnejših inovatorjev v evropskem odvodu free-jazza dokončno izrisal. Še naprej je snemal v družbi starih znancev, k njim dodal nekaj legend, kot so Eddie Prevost, John Tilbury, Herb Robertson in nenazadnje Joëlle Léandre, svežino pa mu je uspelo ohranjati z najrazličnejšimi mlajšimi glasbeniki, kot so denimo John Edwards, Paal Nilssen-Love in Ingebrigt Haker Flaten. Ustanovil je The Evan Parker Electro-Acoustic Ensemble, se podal na izlete z bolj sredinsko orientiranimi Spring Heel Jack in celo z Jah Wobble, letos pa smo ga, kot že rečeno, videli in slišali na Jazzu Cerkno. Če ste ga tam v reminiscentnem vzdušju zamudili pa bo 4. julija v družbi Zlatka Kaučiča že ob enih popoldne otvoril zadnji dan 50. Jazz festivala Ljubljana. Sicer mu sapa v zadnjem času pojenja, koncerti niso več obeleženi z njegovim neskončno dolgim ter izpopolnjenim krožnim dihanjem, a prezenca na odru ostane.





Tekst je bil prvotno vključen v DJ Grafite o Evanu Parkerju na Radiu Študent, ki jih lahko poslušate TUKAJ.