Nekaj refleksij o "pošasti, imenovani jazz"

Letošnji Jazz festival si bomo zapomnili po dveh postavkah: prva je zgoščen in natrpan urnik, kateremu je bilo zelo naporno slediti v celoti, druga pa je usmerjena izključno v glasbo in veliko prijetnih presenečenj v zvezi z izvajalci, ki so na celotedenskem jubileju nastopili. Glede na to, da obstajajo festivali, ki imajo program še veliko bolj nečloveški, je najbrž kritika na prvo postavko povsem odveč, postavlja pa se vprašanje, če so tovrstni festivali zastavljeni, da se jih lahko posameznik docela udeleži, ali pač ne.

Če se ozremo na pester spomladanski glasbeni ritem, potem je bil 50. Jazz festival Ljubljana dobro umeščen vrhunec koncertne ponudbe v prestolnici, znal se je vpeti v raznolike prostore, pripeljal je ogromno znanih imen iz zgodovine in prihodnosti jazza, posegel pa je tudi po nekaterih nekonvencionalnih jazzovskih predponah. Slednje bi se sicer dalo še precej razširiti in poglobiti, a pri h komfortu poznanega usmerjeni večini ljubljanske publike, bi znalo tovrstno eksperimentiranje pasti na neplodna tla, festivali pa tudi ne morejo preživeti zgolj ob navdušeni progresivno nastrojeni peščici.

Sicer mimobežen uvodni dan je nasledil nepozabni Večer v Chicagu, ki je tako z lokacijo, kot z vrhunsko uglasbitvijo festivalu dal krila. Če se ozremo nazaj in se spomnimo, da je na isti lokaciji izzvenel že vrhunec letošnje Druge godbe, lahko le upamo, da bo organizatorjem še naprej tako smelo uspelo muzičiste umestiti v Galo halo. Križanke so pregovorno najbolje reagirale na tradicijo(Paquito D'Rivera z Big Bandom RTVSlo) in sladkobno sodoben jazz s ščepci eksotike, ki pa je tokrat pod taktirko Avishaija Cohena tudi z nekoliko distance ozračje zares dodobra prežel. Nekaj podobnega bi lahko rekli za inovatorja na instrumentu bandolima, Hamiltona de Holando, saj je z virtuozno predstavo fusion-sambe bržkone našel pot do večine takrat prisotnih.

Da je free-jazz v kakršnikoli svoji obliki res rezerviran za dodobra izdelane instrumentaliste, so dokazali Ensemble 56, ki svojemu zastavku transidiomatske estetike enostavno niso bili kos. Zato pa je v tem kontekstu navkljub zares čudaški uri presežek ponudil dvojec Zlatko Kaučič/Evan Parker. Eden od treh ali štirih absolutnih vrhuncev festivala je morda ravno z navidez nesmiselnim časovnim okvirom povzročil nekaj izjemnih dialogov med duetom in občinstvom. Najbrž bomo le stežka pozabili dojenčkov jok, na katerega sta Kaučič in Parker celo na več mestih reagirala, vmes pa se je uspelo vriniti tudi pridušeno zvonenje mobilnega telefona. Škoda le, ker dvojec ni, podobno kot denimo Keith Rowe pred svojim nastopom v galeriji Kapelica, občinstvo nagovoril, češ, naj svojih aparatov ne izklaplja. Ironija bi v tem primeru dosegla neslutene višave.

Nosilec festivala je le delno opravičil bajni honorar, ki ga je bojda pobasal. Dokazal je sicer, da obvlada, odimproviziral nekaj kratkih memorabilnih pasaž, nato oddirigiral naphano različico Dreamersov, ki je, mimogrede, ravno v teh dneh dobila svoje nadaljevanje, ter počakal na konec ne preveč navdahnjenga mešetarjenja tria Medeski, Martin & Wood, čigar celo nekateri feni so po prvih nekaj skladbah kratko malo odšli.

Elektrike ali bolje rečeno, elektronike, je bilo tokrat bolj malo. Bugge Wesseltoft je v izrazito komfornem vzdušju pričaral nekaj nujazzovskega zanosa, to pa je bilo tudi vse. Morda bi bilo na tem mestu primerno omeniti še Sidsel Endresen, a vrzeli festival ni uspel zapolniti. Na žalost je tudi epilog popolnoma zvodenel, Klub Cankarjevega doma pa je brez stolov deloval kot zapravljena priložnost. Z nekoliko bolj profiliranim kolektivom ali celo kakšnim znanim DJ-jem, morda kar Amonom Tobinom, bi klub lahko približali še veliko širši množici in s tem sprostili nekaj toge drže slovenskega kulturnega hrama.

Ob koncu bi rad izpostavil še najlepše presenečenje šestdnevnega godenja. Jose James, mladi vokalist iz Brooklyna, je denimo že sodeloval s takšnimi imeni, kot so Soil & Pimp Sessions, tokrat pa se izkazal s svojim gibljivim kvartetom, s katerim so nas spomnili, kako vihrav in hkrati prefinjen zna vokalni funky jazz biti. Nastop, ki se ga ne bi sramovala niti Marlena Shaw, je postregel z energičnim, mestoma tudi improviziranim petjem, odlično izbranimi priredbami(npr. Red Clay Freddieja Hubbarda oziroma na tej skladbi temelječo Josejevo kompozicijo Park Bench People), Joseja pa je izpostavil kot izdelanega frontmena s karizmo.

50. Jazz festival Ljubljana je tako celostno gledano pustil izrazito pozitiven vtis, do klanjanja srenje pa mu je zmanjkalo nekaj več drznosti, ki ga je v preteklosti sicer že krasila. A v mislih je potrebno imeti vse tiste, nenehno ploskajoče. Aja, prihodnje leto pričakujemo sodobno oblikovano spletno stran, ki bi si jo vsled bogatega programa festival nedvomno zaslužil že letos, četudi je vsebina zavoljo recenzij koncertov zelo kompetentna. Že lani je bila celostna podoba brca v temo, menjava rdeče z rumeno pa menda še nikoli ni pomenila revolucije...