MOPDTK: Forty Fort

S četrto ploščo kvartet Mostly Other People Do The Killing nadaljuje popotovanje v s prežitki naphano jazzovsko godbo. Pred kratkim pri nas prvič videna zasedba je svojo kariero do sedaj gradila na demistifikaciji jazzovskih idiomov in hierarhije, značilne za tovrstne glasbene skupine. Album Forty Fort prej zlahka prepoznaven šaljivi podton njihovega muziciranja popelje na novo raven, saj ga spretno prekrije z ohlapnejšo ter glasbeno še kanček bolj sproščeno strukturo. Če so torej na prejšnjih albumih skladbe povečini ohranjale neko melodično nit, se tokrat kvartet mestoma prepusti še za odtenek bolj svobodnim pasažam, značilnim za avantgardni jazz s konca šestdesetih let prejšnjega stoletja. Še vedno pa distanca do žlahtnega obdobja ne izostane, s čimer lahko vnovič govorimo o za svoj čas povsem legitimnem glasbenem izdelku.

Ko govorimo o ploščah Mostly Other People Do The Killing, ne moremo mimo opazke, da četudi ne gre za vsakič povsem novo glasbo, je slednje toliko, da ji je vedno znova zelo težko ubežati. Podobno velja tudi za Forty Fort, ki ob ponujenem prstu zagrabi kar obe ušesi ter poslušalca izpljune šele z igričarskim vbodom in smelo opazko na koncu albuma. Kot bi protagonisti želeli jazzu vrniti tisto pozitivno prvobitnost, ki jo je sprva ohladil cool jazz v petdesetih, nato pa v temo dokončno ovil post-bopovski pogrom na prelomu v naslednje desetletje. Sama naslovnica plošče Forty Fort nenazadnje kopira tisto Out Of The Afternoon Roya Haynesa iz leta 1962, na kateri najdemo med drugimi tudi Henryja Grimesa in Rahsaana Rolanda Kirka. Torej posnetek z glasbeniki, ki so soustvarili marsikatero impozantno vižo. Nadalje spremni tekst k izdaji skuša ponazoriti pomembnost tega navdiha kot veznega člena na poti štirih ljudi, ki so le takrat lahko skupaj ustvarili, kar so. In nekaj podobnega želijo morda danes povedati tudi Mostly Other People Do The Killing, namreč skozi glasbo izpričati trenutek, ko ta nastane. Ali jim to docela uspe, je že povsem drugo vprašanje, njihov posmeh relevantnosti vsakršne glasbene kritike pa že da slutiti delni odgovor.

Album Forty Fort torej prinaša devet skladb z večino jazzovskih stereotipov, ki si jih lahko zamislimo, obrnjenimi na glavo. Tako ga lahko označimo kar za akustično fuzijo ali še bolje swingovsko reinterpretacijo vsega jazzovskega po njem, s čimer tudi iz najbolj defragmentiranih zvočnih kosov sili pozitivna energija. Nekaterim se je celo zapisalo, da gre za naslednjo veliko stvar, kar se jazza tiče, a tovrstne oznake so morda le pretirane. Gre preprosto za štiri uigrane glasbenike, ki v muziciranju neizmerno uživajo. In ja, Forty Fort je seveda mesto v ameriški zvezni državi Pennsylvania, od koder kvartet praviloma črpa navdih za imena skladb, kadar ne gre za priredbe.

Ob koncu velja pripomniti, da so Mostly Other People Do The Killing z vsakim albumom predhodnega znali nadgraditi. In čeprav je to vsekakor pozitiven indic, je ta nadgradnja postala nekoliko predvidljiva in kot tak novi album prinaša zgolj nianso svežine, ki bi jo še ena istovrstna nadgradnja znala odpihniti.




Članek ste lahko prvotno slišali v Tolpi Bumov na Radiu Študent.