28.4. 2010, ob 18. uri, v klubu SOT 24,5 (stavba Lovci), Metelkova mesto.
Če je zapoved »Spoznaj samega sebe« lahko postala temeljna zapoved zahodne filozofije, je zato, ker je zahodni človek navsezadnje spet našel svet [univers] v sebi. Tako kot pri Odiseju njegovo popotovanje ni nič drugega kakor dogodek vrnitve [accident d'un retour]. V tem oziru Odiseja obvladuje literaturo.
V Nostalghii in Offretu se Tarkovski odpove svojemu »kiparjenju v času«. V zadnjih filmih, ki sta posneta izven Rusije (oz. tedaj še SZ), se zatopi v drugačen model ustvarjanja filmov, ki je vezan na aristotelsko enotnost časa, kraja in dogajanja. Obenem pa se skozi oči filmskega režiserja sprašuje o podobnih rečeh, kot se sprašuje Levinas. Biti Homerjev Odisej in iskati sebe ali postati drugenjski Odisej (levinasovski Abraham) ter iskati Drugega in misliti sebe preko Drugega bolj kot le gledati sebe v okolju Drugega? Se zgolj vračati k sebi.
Obenem pa je tudi Tarkovski tisti, ki v zadnjih dveh filmih sluti in izkusi nostalgijo, občutje brezdomovinskosti. Brezdomovinskost pa vodi v revščino, vodi kajpak v socialno izključenost, zdaj v personalni samorefleksiji, zdaj v družbenem življenju. Tarkovski se bliža izključenosti preko dolgih kadrov levinasovske »šumeče tišine«, v katerih se skriva tisto, kar iščemo v vsaki poeziji, vsaki umetnosti, skrito. In ravno skozi skrito Tarkovskega, skozi njegovo filmsko izkušnjo Zahoda (skozi oči Rusa), lahko analiziramo določene možnosti vznika etičnega mišljenja v zaostrenih situacijah življenja ekspatrida (ali že cioranovskega apatrida?). Že v Zerkalu imamo pismo Puškina, ki razkriva ljubezen do Rusije in v Nostalghii imamo Rusa v Italija. V Offretu vse bolj subtilno, vse bolj tuje.
Namen predavanja je vzpostaviti povezavo med sicer platonistično etiko (etike) Levinasa in filmi Tarkovskega (Nostalghio in Offretom).
Več pa tukaj.
0 komentarji:
Objavite komentar