Jazz Cerkno

Letos je vsaj v bujno razcvetenem programskem smislu festival Jazz Cerkno nedvomno dosegel manjši vrh. Z ogromnim poudarkom na glasbenem histogramu evropske improvizirane godbe, se bo letos odvil že štirinajstič, tokrat z daleč najbolj zvezdniško obarvanim programom do sedaj, s katerim se zlahka kosa z vsemi ostalimi večjimi festivali pri nas. Od jutri, 14. 5. do 17. 5. v Cerknem!

Če začnemo kar na začetku, bodo festival otvorili portugalski improvizatorji Powertrio, ki so zanimivi iz dveh razlogov. Prvi je nedvomno harfa, na katero igra Eduardo Raon, ki je ravno v danes predvajan intervjuju dejal, da ga ob uglaševanju instrumenta še vedno ljudje sprašujejo, kje je dama, ki bo instrument igrala. Drugi pa je njihovo poreklo, saj smo v zadnjem času priča precejšnemu vzniku portugalske impro scene, pa naj bo to iz okvirov malo bolj radikalne založbe Creative Sources ali bolj jazzovsko usmerjene Clean Feed. Powertrio so pravkar povili prvenec What Do We Think While We Walk and What Do We Walk While Thinking, s katero se nam bodo tudi predstavili.

Sledil bo slovenski vložek z Jure Pukl High Interaction Group, čigar ostali člani so sicer ameriškega in avstrijskega porekla. O dejstvu, da gre za enega naših najprodornejših saksofonistov, ne gre izgubljati besed, prav tako ne o njegovih ekspresivnih poudarkih, zato podatek, da je pričujoči projekt tudi v tujini precej odmeven sploh ni presenečenje.

Prvi večer bodo zaokrožili očetje evropske improvizirane glasbe, in sicer gre za Alexander von Schlippenbach Trio, v katerem poleg njega nastopata še Evan Parker in Paul Lovens. Če teža imen morda sama zase ni dovolj zgovorna, naj omenim, da so ravno ti trije glasbeniki ob Petru Brötzmannu in Dereku Baileyu konec šestdesetih postavili evropsko sceno na noge.




Če pa je prvi večer neverjeten, je drugi prava znanstvena fantastika. S svojim triom ga bo odprla še ena živa legenda in morda ena najbolj znanih kontrabasistk v sodobni glasbi - Joëlle Léandre. Zelo dobra prijateljica pokojnih tako Johna Cagea kot že omenjenega Dereka Baileya, je v svojem igranju točno tam, kjer je pri svoji komunikaciji. Ostra, neposredna, kanček samovšečna in - naj feministke zamižijo - možata. Diapazon njenega ustvarjanja je nepregleden, zadnji dan pa nas bo počastila še z dodatnim solo koncertom.

Vmesni člen treh nastopajočih bo tudi drugi dan pripadel zasedbi z naše gore listi. Tokrat bo ta vloga pripadla bržkone dobro znanem triu Lolita, ki že od konca osemdesetih žmohtno eklekticirajo. Član zasedbe je tudi ob Zlatku Kaučiču morda najbolj prominenten slovenski bobnar Marjan Stanić.

Vrhunec pred koncem festivala pa bo nedvomno predstavljala zasedba Full Blast. Najljubši projekt Petra Brötzmanna je eden tistih, ki pošteno prevetrijo podstrešje slehernih duše v bližini, gospodova starost pa je glede na energičnost njegovih koncertov nedvomno vsaj zavajajoča, če ne celo tartifovska. Obetamo si lahko podobno izkušnjo, kot pred parimi meseci v Mariboru s to razliko, da bo Peter tokrat svoje grandiozno prepihovanje ponudil še bolj neposredno in surovo. Nenazadnje je zgovoren izpričevalec slednjega tudi koncertni posnetek iz Tampereja na Finskem, ki je bil dodan njihovemu letošnjemu albumu Black Hole, o katerem pa sem že veliko povedal.



Zadnji večer bo poleg omenjenega vnovičnega nastopa Joëlle Léandre in spremljevalnih dejavnosti v režiji fotografa Žige Koritnika in popotnika ter kulinaričnega specialista Daria Corteseja, prva dva koherentno zaokrožil. Bobnar iz Chicaga, Mike Reed, je svojim Loose Assembly letos že gostoval v Mariboru, gre pa za sodobnejši odraz chicaške tradicije. Sledili bodo skandinavski improvizatorji ESS ter ustanovitelj Italian Instabile Orchestra s svojim Tiziano Tononi Quartetom. Slednji nas bo - predvsem ljubitelje Dona Cherrya - v Cerknem navduševal s projektom, posvečenim prav velikemu trobentaču.

Zadnji nastop festivala pa bo pripadel Francozom. Push the Triangle je eden mnogih projektov Francka Vigrouxa, ki je sicer Jazz Cerkno označil za pravo oazo med podobnim festivali v Evropi. Slišali smo ga lahko tudi na ploščah Elliotta Sharpa, omenjeni kolektiv pa smelo kombinira progresivne rockerske drobce in improvizacijo newyorške šole. Kot je dejal v intervjuju za revijo Muska, si moramo obetati brutalen nastop, saj ga v zadnjem času subtilne zajebancije in nežnosti ne zanimajo. Bomo slišali!