Uvodni dan

Izteka se uvodni dan 50. Jazz festivala Ljubljana, ki so ga obeležili okrogla miza na temo "Ali je jazz še vedno glasba navadnih ljudi?", odprtje razstave Hana Benninka ter koncert slednjega s pianistom Guusom Janssenom v Klubu CD. Če pa je okrogla miza v najboljšem primeru pustila mešane občutke, je zaključni del večera dal terminu "Dutch swing" povsem samosvojo konotacijo, saj je v zanj značilnem slogu odlično razpoloženi Han Bennink prijetno napolnjeni klub povsem razigral.

Debata o navidez povsem nepomembnem in terminološko že spočetka precej zahtevnem vprašanju, pričakovano ni dala prav nobenega odgovora. Ičo Vidmar, čigar kompetence ne smejo in ne morejo biti vprašljive, Ervin Hladnik-Milharčič, Borut Mehle in Gregor Pompe so sicer obljubljali žgočo debato, vendar je bilo vsaj v glasbenem smislu dokaj hitro jasno, da slednji trije Iču ne morejo slediti. To je na žalost botrovalo precej togi debati, kjer prav noben del vprašanja ni uspel priti kaj dlje od samega sebe. Večina pogovora je tako temeljila na zdravorazumskem razglabljanju, edini referenci, ki sta našli pot v okroglo mizo, pa sta bila angleški zgodovinar Eric Hobsbawm in Adorno, brez katerega glasbena debata še vedno kot kaže ne more miniti. Čeprav smo slišali kar nekaj zanimivih anekdot in iztočnic, ki eminentnim udeležencem okrogle mize vsekakor pritičejo, so jih nekoliko kvarila relativno površna posploševanja in neosnovani zaključki, kot je denimo ta, da je pisati o glasbi veliko težje kot pisati o filmu. Prav tako je vprašljiva raba termina globalizacija glasbe, za katero se zdi, da ubira rano obratno pot, kot dejanska globalizacija. Poleg tega, če se prepustim trenutnem navdihu, se je primerilo, da se je besedici ozkogledost vrinila radikalnost. Izjava, da glasba, v kolikor se o njej ne piše, ne obstaja, je namreč vredna samega Orwella, v čigar romanu, kot je znano, zgodovina, ki ni evidentirana, pač ne obstaja. Po koncu okrogle mize se nikakor nisem uspel otresti občutka, da bi bilo veliko bolje, ko bi Ičo enostavno predaval sam, ali pa v skrajnem primeru imel za družbo le Ervina.

Ob otvoritvi razstave in kasneje ob muziciranju dvojca Janssen/Bennink, so vse miselne zagonetke z debate zbledele. Živobarvnost Benninkove persone je namreč prevela prostor, obiskovalci pa so vsako njegovo domislico sprejeli z odobravanjem. Značilen improvizacijski stil, ki ga legendarni bobnar goji, pozornost s slišanega zlahka namreč preusmeri tudi v vidno polje ter s tem dogodku doda še eno razsežnost. V zvočnem smislu je uporaba vsega, kar pride pod roko, tako ali tako dovolj intrigantna že sama po sebi, če pa vklučuje še gospoda v zrelih letih z neizmerno otroško radoživostjo v iskanju resonančnih in malo manj resonančnih površin, pa se prelevi v čutno pašo. Četudi se zaradi omenjenega pozornost nenehno nagiba v smeri slednjega, je Guus Janssen na klavirju premeteni estetiki znal slediti ter jo z igrivimi vložki uspel tudi dopolniti. Sicer se je po skoraj uri in pol zdelo, da se dvojec nekoliko ponavlja, a tako razpoloženi oder na koncu ne more pustiti negativnega vtisa.