Lou Reed v Sveti Ani

Intenzivna lirika, podkrepljena z orekstracijami in pesimističnim molom. Nekonformistična tematika v času, ko je iskrivi zanos šestdesetih že počasi pešal. V življenjski vrtinec ujeta persona Louja Reeda, po večini navdahnjena s temačnejšimi deli človeške zavesti. Vse to je bil leta 1973 izdani album Berlin. Danes velja za kultno, mogoče celo najboljšo Loujevo ploščo, pa naj mi ljubitelji Metal Machine Music, Growing Up In Public ali nenazadnje New York ne zamerijo. Pronicljiva poezija, ki Louja krasi skozi celotno kariero, je bila na Berlinu dopolnjena z bogatim in nepreseženim zvočnim zalogajem. Vrinjen med njegova prodajno najuspešnejša izdelka Transformer in Sally Can't Dance je bil sprva zgolj grdi raček ter s strani oboževalcev nerazumljen izlet v temačnejše vode, kaj kmalu pa je postal eden prepoznavnejših albumov v rock glasbi. K temu so nedvomno pripomogli tudi sodelujočim glasbeniki, med katerimi se najdejo imena, kot so Jack Bruce, Steve Winwood ter brata Michael in Randy Brecker. Enciklopedije in grobi vodiči so še v devetdesetih ploščo razglašali kot rezultat hrbtnega ali manj produktivnega dela Loujevega ustvarjanja, iskrenim poslušalcem pa je bila kvaliteta že davno razkrita. In če se spomnimo še slavnih besed Briana Ena o vplivu Velvet Underground, z obdobja katerih izvira vsaj tretjina skladb na albumu, govorijo torej dejstva sama zase.

Če pustimo obče prepoznano hvalo ob strani in se posvetimo zgolj dramaturškemu loku, ki ga je Lou vedno znal spretno napeti, se skozi Berlin ujamemo v rekvijem za ljubezensko zvezo med Jimom in Caroline. V časih, ko so se morali glasbeniki krčevito braniti pred obtožbami, povezanimi z drogo, se Lou že dolgo ni več skrival za izgovori. In če je kasneje ponekod zavzel tudi konkretno politično stališče, je takrat sidro spustil pri osebni viziji surovega življenja, polnega drog, partnerskih nesoglasij, izgube otrok in brez bogatih očkov. Neposreden vbrizg realnosti je ob ekspanziji glamuroznih ali zasanjanih godb izpadel prav žaljivo. Popularna kultura, ki nam danes s trenutnimi občutki sreče idealizira koleselj potrošnje, se skozi lastne proizvode vedno znova izkristalizira in ena od točk streznitve je torej nedvomno tudi album Berlin. V svoji izpovedi namreč ne pozabi na najpomembnejše - neizbežen konec. Konec Berlina pa lahko razumemo tudi kot parodijo samega sebe oziroma človeškega pojmovanja konca. Je namreč kraljevski. Lahko bi šli celo tako daleč in Louja povišali v vizionarja, saj samomor Caroline koeksistira z Jimovim življenjem, nekaj podobnega pa se s padcem berlinskega zidu zgodi tudi desetletje in pol kasneje. Ampak takrat je Lou pripovedoval že o papežu, AIDSu, Jesseju Jacksonu in politiki.

Celih triintrideset let smo morali čakati na celotno koncertno izvedbo dotične plošče. Štiri decembrske večere leta 2006 je v objektiv ujel Julian Schnabel in letos julija je izšel DVD Lou Reed's Berlin. Koncert pa je našel pot tudi na plošček. Nesmiselno je na tej točki podajati oceno same Loujeve izvedbe. Zase sicer pravi, da je eden najboljših ritem kitaristov v rock glasbi, a tega na ploščku kljub ostrejšim izvedbam skladb ni slišati. Zvočno podobo dodatno prebadajo spremljevalni vokali, iz katerih vejejo skoraj Cockerske inspiracije. Vtisi nekoliko starejših Loujevih privržencev so uničujoči in pričujoči koncert enačijo z nekakšno obletnico, kjer vsi skupaj ob glažu vina malo zapojejo, ampak Lou Reed je pač Lou Reed. In če ne nastopa ravno v Hali Tivoli, je tudi zvokovno onesnažen. V rockerskem pomenu besede seveda.

Koncert si boste lahko poslušali na Radiu Študent v sredo, 26.11.2008, ob 23:00!

Werner Herzog na koncu sveta

Dokumentarni film Srečanja na koncu sveta Wernerja Herzoga pripelje na Antarktiko, južni pol planeta. Simbolna forma skrajnega roba, prvovrstna ničta točka označevanja, Herzogu omogoča, da nas sreča s svojo značilno estetiko filmskih podob gibanja in časa.

S premišljeno izbranimi parametri kadrov in počasnim ritmom, ki se med drugim izgrajuje tudi z mojstrsko dodanim in obdelanim zvokom, dokumentarec Srečanja na koncu sveta izprašuje vse prej kot enostaven odnos med človekom in naravo.

Tematiziranje pričujoče diade je pravzaprav logično nadaljevanje motivike, ki se vseskozi pojavlja v obširnem filmskem opusu Wernerja Herzoga. Posameznikova vrženost v moderni svet in posledično izrazita odtujenost ter neskončno tavanje po nezavednih meandrih fantazmatskih obsesij so bili od nekdaj priljubljeni motivi in kinematografski vir navdiha za tega nemškega avtorja.

Postopno odmikanje od antropocentrizma je sicer moč zapaziti že v Človeku Grizliju in Divjemu modremu onostranstvu. V omenjenih filmih smo namreč priča Herzogovemu stiliziranemu fokusiranju na krhek in mestoma izmuzljiv odnos človeka do narave, kot tudi na subtilno problematiziranje samega dometa filmske reprezentacije.

V tej maniri pa Herzog nadaljuje tudi v svojem zadnjem dokumentarcu, ki mu na edinburškem filmskem festivalu prinese nagrado za najboljši dokumentarni film. Romantični vizionar nemškega novega vala tako s pomočjo čudovitih hipnotičnih podob antarktičnega vodnega sveta, kadrov-scen brezdanjih poledenelih širjav, arhivskih posnetkov preteklih raziskovalnih ekspedicij in intervjujev s tam delujočimi in živečimi znanstveniki, poskuša redefiniranti odnos človek-narava.

Zavoljo vrhunskega, mestoma neverjetno liričnega kinematografskega poklona naravi, se zdi, da mu to tudi zares uspe. Pa vendar zaključna sekvenca filma naše predvidevanje postavi na laž. Eden izmed intervjuvancev namreč izjavi, da se vesolje lahko osmišlja le preko človekovih čutil. Natanko to pa je tudi mesto, kjer se Herzogov poskus odmikanja od antropocentrizma konča – in skrajni južni rob Zemlje ostane skrajen le na svoji dobesedni ravni...

Tako se zdi, da zadnji film nemškega veterana, ki so ga k snemanju na Antarktiko popeljali že skorajda nadrealistični podvodni vizualni spektakli Henrija Kaiserja, docela nepričakovano premišlja tudi skrajne meje filmskega medija. Herzogu, lovcu na še ne videne filmske podobe, namreč poskus izgrajevanja nove paradigme ne uspe zaradi omejitev, ki so inherentne samemu filmskemu mediju. Pogled skozi kamerin objektiv je v prvi vrsti še vedno pogled človekovega očesa, mehanično Kino-oko Dzige Vertova. Ali povedano z Wendersovo metaforo kamere: na eni strani ima kamera sicer objektiv, na drugi pa vedno »subjektiv«.

Rjavo in rjavo

Koncertna zasedenost ljubljanskega klubovja je v zadnjem času na zavidljivi ravni. Stampedi najrazličnejših glasbenih stilov so v iztekajočem se mesecu kocine namreč dvigali še tako zahtevnim poslušalcem. Še vedno sicer ne gre govoriti o neposrednem spogledovanju z nekaterimi evropskimi metropolami, a redkokdaj se primeri, da izven festivalov v enem večeru Ljubljano obiščeta dve všečni zasedbi. To se je nenazadnje zgodilo že v ponedeljek, ko je Al di Meola kolovratil po Mediaparku, alternativa pa se je zlila v Menzo pri Koritu, kjer sta energijo bruhala Lightning Bolt. O enačenju imen sicer ni govora, a zgolj na glasbi temelječa izbira že ponuja nekoliko lažjo, če ne celo enoznačno odločitev. Torek je temu zvesto sledil, saj se je v Klub Cankarjevega doma s svojo zasedbo povzpel newyorški bobnar Bobby Previte, Menzo pa so zavzeli multinacionalni ter multižanrski Brown vs Brown.

Štiričlanska zasedba Brown vs Brown je sicer locirana na nizozemskem, glasbeniki pa v duhu glasbe, ki jo izvajajo, prihajajo z vseh vetrov. Dvema domačinoma, saksofonistu Dirku Bruinsmi in kitaristu Jeroenu Kimmanu delata namreč družbo še finski basist Viljam Nybacka ter Avstrijski bobnar Gerri Jäger. Od leta 2004 delujoč kolektiv ima za seboj že dva studijska izdelka, znana predvsem po ekscentričnih definicijah s strani javnosti. Alleged Intrusion of the Brown Sound iz leta 2005 tako po nekaterih virih očitno aludira na Brown Note, človeškemu ušesu nejasno frekvenco zvoka, ki vzbuja neprijeten občutek. Ni potrebno posebej poudarjati, da v poslušalskih krogih Brown vs Brown to pomeni pohvalo, sledeči album Twitch and Shout iz leta 2007 pa zasedbo dokončno ustoliči kot iskalko glasbenih mutacij. Ob progresivnih, svobodnih, disonančnih, šaljivih in še kakšnih odkritjih, so se izoblikovala poimenovanja glasbe kot so matematični rock, šepajoč funk ali punk-jazz, najbolj iskrena trditev pa bi se najbrž glasila preprosto Brown vs Brown.

Naša stran Alp zasedbi ni tuja, saj so se pri nas ustavili vsaj dvakrat. Kljub temu je bilo v torek potrebno čakati debelo uro in pol, da sta v Menzo prikapljala dva ducata entuziastov. Okoli desete ure nas je bilo namreč tam zgolj za vzorec. Seveda je bila to voda na mlin tistim, ki so se prej odpravili tudi v Klub Cankarjevega doma, a takih glede na število vseh obiskovalcev vseeno najbrž ni bilo veliko. Kakorkoli že, vsakršno škrtanje zob ob pomanjkanju poguma za izvedbo omenjenega manevra so Brown vs Brown hitro pretvorili v mljaskanje. Neposreden vpad v svet lomljenja tempa, disharmoničnih pasaž in fetišističnih pripomočkov je namreč obljubljal veliko. Vsaka nenadna bojazen o monotoniji je bila hitro pometena pod preprogo. Sredstva so bila neomejena, pa naj je bilo to bobnanje z verigami ali zajemanje basovskih tonov z žlico, Brown vs Brown so bili tu, da postrežejo. Največji izziv so predstavljale neumorne menjave tempa, s katerimi so publiko zlahka ujeli v pozibavanje, a jo nato enako zlahka pritisnili ob tla. Svojevrsten izraz z razvezi zaokrožata Jeroen in Dirk, katerih prehodi iz disonanc v konsonance ter obratno se bohotijo tako rekoč na vsakem koraku.

Samozavestna in hedonistična izvedba je občinstvo prevzela do te mere, da je po dveh prijetno raztegnjenih setih zahtevalo še. Koncert se je tako zavlekel tja do pol dveh in čez, izrazov pa vsaj na videz še vedno ni zmanjkalo. Tako je bis še dodatno okrepil že tako pozitiven vtis koncerta, katerega se ob izidu nove plošče nekje v prihodnosti vsekakor znova nadejamo.

Recenzija je bila prvotno objavljena na Radiu Študent.

Spet...

Mitch Mitchell ni več z nami...

A girl with kaleidoscope eyes...

Nov spletni projekt. Kulturni portal Kalejdoskop. Konceptualna zasnova, ki bi bila najbrž povšeči celo pokojnemu Raymondu Williamsu. Ideje vrejo, ljudje, prepihani iz vseh vetrov. Edini pomislek: Kulturni portal v dobi sesedanja dosedanje prevladujoče kulture finančnega kapitalizma? Zakaj pa ne - " (...) Kdor nima duše ne potrebuje zlata kdor ima dušo ne potrebuje gnoja" (Kosovel, 1967).

Kosovel, S. (1967): Integrali'26, Cankarjeva založba, Ljubljana.

Konzerve

V zadnjih nekaj letih smo se na obiske pripadnikov tako imenovanih Ninj že dodobra navadili. Drug za drugim so nam bili ponujeni DK(beri Dikej), Bonobo, Hexstatic, Daedelus, Pest in pred kratkim tudi Coldcut, še vedno pa nabor založbe skriva še kakšen piškotek, ki bi ga plesa željno slovensko poslušalstvo kako uro ali dve želelo ubogati. V soboto je tako klub K4 obiskal Strictly Kev, trenutno osamljena sila sicer širšega in uspešnega projekta DJ Food.

Projekt DJ Food se je rodil v režiji Matt Blacka in Jonathan Morea, dua, bolj znanega pod imenom Coldcut. V začetku devetdesetih sta kot DJ Food zakrivila serijo hrane za didžeje, imenovane Jazz Brakes, skozi katero se jima je pridružil še kasnejši sukalec plošč pri Cinematic Orchestra, Patrick Carpenter. Sito hrane nato prerešeta še kup drugih didžejev, med katerimi pride najbolj do izraza prav Strictly Kev, ki je trenutno tudi edini redni promotor imena in glasbe kolektiva. Mojster vrtenja in oblikovalec albumskih naslovnic ima za seboj že kar nekaj miksov, med katerimi sta nedvomno najbolj znani kolaboraciji z DK-jem Now Listen in Now Listen Again, letos pa mu je pripadel tudi plošček Ninja rezov 1000 Mask Mix. Vsekakor ozadje, vredno pozornosti in posluha.

Sobotno ogrevanje velikega podija v K4 je sicer moralo počakati skoraj do nedelje. Okoli polnoči so svoja mesta namreč zavzeli RDYO-jevci in v svoji maniri odvrteli set, nabit z raznimi dub praksami, pomešanimi s hip-hopom, pa tudi tršimi ritmi. Okusen zvok so primerno začinile zanimive vizualizacije, ki jim ni manjkalo danes že popolnoma razkomotenih filmskih referenc v stilu Vertova, Langa, Kubricka, Leoneja, Blacksplotation estetike in drugih. Če pa se je spričo izbranih kadrov nekaterim posameznikom pozornost ustavila na platnih in so glasbi sledili le provizorično, bi za večino to težko rekli. Pred prihodom Strictly Keva se je navkljub manjši monotonosti plesišče namreč že dodobra ogrelo, gibajoča množica pa se je opazno povečala.

Uvod v zelo raznolik in uravnotežen Kevov set je pripadel nekoliko bolj sintetičnim zvrstem elektronskih praks. Postopen prehod v bolj generične in funky obarvane vode je dopolnjeval s primerno opremljeno projekcijo, ki nas je iz reprodukcij glasbenih spotov popeljala do futurističnih animacij in s tem podkrepljenih temačnih zvokov. Z zavidljivo spretnostjo je Strictly Kev stopil hite z vseh vetrov, slišali in videli smo Jimija z Woodstocka, Gnarls Barkley, Blur in celo hit Radia Študent z začetka letošnjega leta Shake A Fist zasedbe Hot Chip. V miksu ni manjkalo mash-upov in križanj, zanimivo pa je bilo opazovati tekoč pretok plesalcev med zvrstmi. Menjava izrazov je namreč pomenila tudi manjšo migracijo ljudi, ki so v skladu z glasbenimi pričakovanji prihajali in odhajali, zaradi raznolike garderobe pa je na plesišču dejansko nastal občutek menjavanja obdobij. Strictly Kev je s svojimi konzervami tako nahranil večino okusov in v stilu bolj plesno orientirane produkcije zadnjih let pri založbi Ninja Tune v ta namen uporabil prenekatere hite stanovskih kolegov, kar pa bi marsikdo lahko razumel tudi drugače. Dejstvo je, da poskakovanja željna množica v K4 ni prišla zaradi glasbenih presežkov, visokega nivoja prezentacije svoje vizije pa Strictly Kevu ne more nihče očitati. Sedaj ostanejo torej le še fantazije o trenutku, ko se v naše in ne samo okoliške kraje zvabi tudi Amon Tobina in Kid Koalo.

Članek je bil prvotno objavljen na Radiu Študent.

Unescov Svetovni dan filozofije v CD: 14.11.2008!

Unescov Svetovni dan filozofije se bo v slovenskem družbeno-kulturnem okolju tokrat že drugič obeležil. V ta namen bomo v CD 14.11.2008 ob 11.00 lahko prisluhnili slovenskim filozofom različnih generacij, različnih smeri filozofskega mišljenja. Tako bodo krajše uvodne besede v razpravo o filozofiji v dobi globalizacije prispevali: dr. Rado Riha (Filozofski inštitut ZRC SAZU), dr. Boris Vezjak (Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru), dr. Dean Komel (Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani), dr. Marjan Šimenc (Pedagoški inštitut in Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani), dr. Bojan Žalec (Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani), dr. Darko Štrajn (Nacionalna komisija za Unesco in Pedagoški inštitut) dr. Rok Svetlič (Fakulteta za humanistične študije Univerze na Primorskem) Peter Kuralt (Inštitut za etiko, Maribor), Luka Mancini (Inštitut za etiko, Maribor). Okroglo mizo, podnaslovljeno z motom "Med pravico in izključenostjo", bo vodil Dr. Marjan Šimenc. Pod dogodek pa sta se podpisala Nacionalna komisija za UNESCO in Slovensko filozofsko društvo.

Več informacij pa na Dan filozofije

Kiki Band

V glasbenem svetu poznamo več vrst legendarnih izvajalcev. Najprej so tu tisti, ki jih ena plošča ali krajše plodno obdobje izstreli med nesmrtne, nato pa jim zmanjka nabojev in publika je na njihova stara leta primorana loviti drobtinice z bolj ali manj fetišističnih turnej. Potem so tu tisti, ki jih legendarne naredi surova časovna postavka in ustvarjalna profesionalnost, s katero jim tudi v zrelejšem obdobju iz koncertov uspe iztisniti maksimum. Ne gre pozabiti tudi tistih, ki se jim po dolgih letih uspe ponovno vpreči in s tem zanetijo evforijo, pri kateri se odpusti praktično vse. Raznorodnih kriterijev je še več in kakorkoli so bolj ali manj relativne narave, je večina zmožna prepoznati legendo, ki jo v odkrivanju novih razsežnosti glasbe vodi neusahljiva ljubezen do nje.

Slednji kriterij nedvomno izpolnjuje Kazutoki Umezu, čigar pot je prepredena z najrazličnejšimi žanrskimi in medžanrskimi izleti. Dotaknil se je newyorškega downtowna, Knitting Factoryja, klezmerja, popa, etna in še česa, v zadnjem desetletju pa je s Kiki Bandom uspel napraviti pravi sublimni mash-up vsega, kar je do tedaj izkusil in odigral. Starejši poslušalci se gotovo spomnijo njegovega obiska ljubljanskega Jazz Festivala v Orwellovem letu z Doctor Umezu Bandom, včeraj pa nam je ob vnovičnem obisku zagotovil, da le-ta ni bil tudi zadnji.

Kiki Band pa seveda ni le Kazutoki Umezu. Skupek tehnično in melodično izjemno nadarjenih glasbenikov krasi neverjetna in nalezljiva zvočna kemija med enim najvidnejših japonskih progresivnih kitaristov Natsukijem Kidom, že iz prejšnjih Umezujevih projektov znanim basistom Takeharujem Hayakawo in od leta 2005 prisotnim newyorškim veteranom Joejem Trumpom, ki bi glede na včeraj prikazano lahko držal ritem tudi najbrutalnejšim metalskim bendom.

Letošnji ciklus večerov Jazz pri koritu tako ne bi mogel dobiti bolj udarnega zaključka. Rahla zamuda, ki pa je tako ali tako že del folklore, zglednega števila fenov ni prav nič zmotila. Uvod je kanček začinila le v primerjavi s ploščami nekoliko bolj surova zvočna podoba, ki pa se je z vsakim odigranim tonom vedno bolj stapljala z ostro in neposredno energijo, prihajajočo z odra. Za vzpostavitev avtoritete je bil tako potreben le uvoden del zmajskega komada Squirrelly Dragon, nadaljevalo pa se je kar v duhu frenetičnih vbodov s plošč Dowser in Demagogue. Z izjemo parih komadov je glavnina koncerta minila prav v sozvočjih omenjenih ploščkov, slišali pa smo tudi novo kompozicijo, ki naj bi jo Takeharu Hayakawa skomponiral prav za včerajšnji koncert, dočim je uigranost v progresivni strukturi pričala o že dodobra zvežbanem materialu. Na koncu so nas z bisom popeljali še nazaj v devetdeseta, ko je Umezu eklekticiral s Tomom Coro, Marcom Ribotem(Ribojem) in drugimi ter se s stiskancem Vietnamese gospel in vzajemno obljubo o ponovnem snidenju po dveh dobro naoljenih koncertnih delih poslovili.

Kazutoki Umezu je eden tistih glasbenikov, ki ob umiku v ozadje svoj bend poslušajo nadvse pozorno in z ljubeznijo. Ob surovi moči Joejevih udarcev, Kidojevih sapo jemajočih sprehodih po kitarskem vratu in Takeharujevem debelem basiranju to niti ni posebno težko in tako smo bili na odru priča prenekateremu zamaknjenemu pozibavanju gospoda Umezuja. Sam je k temu dodajal svojo prepoznavno barvo tona, pri kateri je včasih potreben tudi pogled k njegovemu instrumentu, saj mu iz alta ponekod uspeva izvabiti prav tenorsko zveneče melodije. Ne preseneča torej, da ga štejejo med najpomembnejše in najprepoznavnejše pihalce na našem planetu, to je včeraj več kot dokazal. Je namreč eden redkih, ki so v en samcat komad zmožni umestiti top-shop melodijo in prepihavajoč izbruh, obenem pa kompozicija na jasnih temeljih trdno stoji. Pri Kiki Bandu tako še kako drži sicer v nekoliko drugačnih okoliščinah podana Feyerabendova teza: »Anything goes.«

Članek je bil prvotno objavljen na Radiu Študent.