Rjavo in rjavo

Koncertna zasedenost ljubljanskega klubovja je v zadnjem času na zavidljivi ravni. Stampedi najrazličnejših glasbenih stilov so v iztekajočem se mesecu kocine namreč dvigali še tako zahtevnim poslušalcem. Še vedno sicer ne gre govoriti o neposrednem spogledovanju z nekaterimi evropskimi metropolami, a redkokdaj se primeri, da izven festivalov v enem večeru Ljubljano obiščeta dve všečni zasedbi. To se je nenazadnje zgodilo že v ponedeljek, ko je Al di Meola kolovratil po Mediaparku, alternativa pa se je zlila v Menzo pri Koritu, kjer sta energijo bruhala Lightning Bolt. O enačenju imen sicer ni govora, a zgolj na glasbi temelječa izbira že ponuja nekoliko lažjo, če ne celo enoznačno odločitev. Torek je temu zvesto sledil, saj se je v Klub Cankarjevega doma s svojo zasedbo povzpel newyorški bobnar Bobby Previte, Menzo pa so zavzeli multinacionalni ter multižanrski Brown vs Brown.

Štiričlanska zasedba Brown vs Brown je sicer locirana na nizozemskem, glasbeniki pa v duhu glasbe, ki jo izvajajo, prihajajo z vseh vetrov. Dvema domačinoma, saksofonistu Dirku Bruinsmi in kitaristu Jeroenu Kimmanu delata namreč družbo še finski basist Viljam Nybacka ter Avstrijski bobnar Gerri Jäger. Od leta 2004 delujoč kolektiv ima za seboj že dva studijska izdelka, znana predvsem po ekscentričnih definicijah s strani javnosti. Alleged Intrusion of the Brown Sound iz leta 2005 tako po nekaterih virih očitno aludira na Brown Note, človeškemu ušesu nejasno frekvenco zvoka, ki vzbuja neprijeten občutek. Ni potrebno posebej poudarjati, da v poslušalskih krogih Brown vs Brown to pomeni pohvalo, sledeči album Twitch and Shout iz leta 2007 pa zasedbo dokončno ustoliči kot iskalko glasbenih mutacij. Ob progresivnih, svobodnih, disonančnih, šaljivih in še kakšnih odkritjih, so se izoblikovala poimenovanja glasbe kot so matematični rock, šepajoč funk ali punk-jazz, najbolj iskrena trditev pa bi se najbrž glasila preprosto Brown vs Brown.

Naša stran Alp zasedbi ni tuja, saj so se pri nas ustavili vsaj dvakrat. Kljub temu je bilo v torek potrebno čakati debelo uro in pol, da sta v Menzo prikapljala dva ducata entuziastov. Okoli desete ure nas je bilo namreč tam zgolj za vzorec. Seveda je bila to voda na mlin tistim, ki so se prej odpravili tudi v Klub Cankarjevega doma, a takih glede na število vseh obiskovalcev vseeno najbrž ni bilo veliko. Kakorkoli že, vsakršno škrtanje zob ob pomanjkanju poguma za izvedbo omenjenega manevra so Brown vs Brown hitro pretvorili v mljaskanje. Neposreden vpad v svet lomljenja tempa, disharmoničnih pasaž in fetišističnih pripomočkov je namreč obljubljal veliko. Vsaka nenadna bojazen o monotoniji je bila hitro pometena pod preprogo. Sredstva so bila neomejena, pa naj je bilo to bobnanje z verigami ali zajemanje basovskih tonov z žlico, Brown vs Brown so bili tu, da postrežejo. Največji izziv so predstavljale neumorne menjave tempa, s katerimi so publiko zlahka ujeli v pozibavanje, a jo nato enako zlahka pritisnili ob tla. Svojevrsten izraz z razvezi zaokrožata Jeroen in Dirk, katerih prehodi iz disonanc v konsonance ter obratno se bohotijo tako rekoč na vsakem koraku.

Samozavestna in hedonistična izvedba je občinstvo prevzela do te mere, da je po dveh prijetno raztegnjenih setih zahtevalo še. Koncert se je tako zavlekel tja do pol dveh in čez, izrazov pa vsaj na videz še vedno ni zmanjkalo. Tako je bis še dodatno okrepil že tako pozitiven vtis koncerta, katerega se ob izidu nove plošče nekje v prihodnosti vsekakor znova nadejamo.

Recenzija je bila prvotno objavljena na Radiu Študent.