Konzerve

V zadnjih nekaj letih smo se na obiske pripadnikov tako imenovanih Ninj že dodobra navadili. Drug za drugim so nam bili ponujeni DK(beri Dikej), Bonobo, Hexstatic, Daedelus, Pest in pred kratkim tudi Coldcut, še vedno pa nabor založbe skriva še kakšen piškotek, ki bi ga plesa željno slovensko poslušalstvo kako uro ali dve želelo ubogati. V soboto je tako klub K4 obiskal Strictly Kev, trenutno osamljena sila sicer širšega in uspešnega projekta DJ Food.

Projekt DJ Food se je rodil v režiji Matt Blacka in Jonathan Morea, dua, bolj znanega pod imenom Coldcut. V začetku devetdesetih sta kot DJ Food zakrivila serijo hrane za didžeje, imenovane Jazz Brakes, skozi katero se jima je pridružil še kasnejši sukalec plošč pri Cinematic Orchestra, Patrick Carpenter. Sito hrane nato prerešeta še kup drugih didžejev, med katerimi pride najbolj do izraza prav Strictly Kev, ki je trenutno tudi edini redni promotor imena in glasbe kolektiva. Mojster vrtenja in oblikovalec albumskih naslovnic ima za seboj že kar nekaj miksov, med katerimi sta nedvomno najbolj znani kolaboraciji z DK-jem Now Listen in Now Listen Again, letos pa mu je pripadel tudi plošček Ninja rezov 1000 Mask Mix. Vsekakor ozadje, vredno pozornosti in posluha.

Sobotno ogrevanje velikega podija v K4 je sicer moralo počakati skoraj do nedelje. Okoli polnoči so svoja mesta namreč zavzeli RDYO-jevci in v svoji maniri odvrteli set, nabit z raznimi dub praksami, pomešanimi s hip-hopom, pa tudi tršimi ritmi. Okusen zvok so primerno začinile zanimive vizualizacije, ki jim ni manjkalo danes že popolnoma razkomotenih filmskih referenc v stilu Vertova, Langa, Kubricka, Leoneja, Blacksplotation estetike in drugih. Če pa se je spričo izbranih kadrov nekaterim posameznikom pozornost ustavila na platnih in so glasbi sledili le provizorično, bi za večino to težko rekli. Pred prihodom Strictly Keva se je navkljub manjši monotonosti plesišče namreč že dodobra ogrelo, gibajoča množica pa se je opazno povečala.

Uvod v zelo raznolik in uravnotežen Kevov set je pripadel nekoliko bolj sintetičnim zvrstem elektronskih praks. Postopen prehod v bolj generične in funky obarvane vode je dopolnjeval s primerno opremljeno projekcijo, ki nas je iz reprodukcij glasbenih spotov popeljala do futurističnih animacij in s tem podkrepljenih temačnih zvokov. Z zavidljivo spretnostjo je Strictly Kev stopil hite z vseh vetrov, slišali in videli smo Jimija z Woodstocka, Gnarls Barkley, Blur in celo hit Radia Študent z začetka letošnjega leta Shake A Fist zasedbe Hot Chip. V miksu ni manjkalo mash-upov in križanj, zanimivo pa je bilo opazovati tekoč pretok plesalcev med zvrstmi. Menjava izrazov je namreč pomenila tudi manjšo migracijo ljudi, ki so v skladu z glasbenimi pričakovanji prihajali in odhajali, zaradi raznolike garderobe pa je na plesišču dejansko nastal občutek menjavanja obdobij. Strictly Kev je s svojimi konzervami tako nahranil večino okusov in v stilu bolj plesno orientirane produkcije zadnjih let pri založbi Ninja Tune v ta namen uporabil prenekatere hite stanovskih kolegov, kar pa bi marsikdo lahko razumel tudi drugače. Dejstvo je, da poskakovanja željna množica v K4 ni prišla zaradi glasbenih presežkov, visokega nivoja prezentacije svoje vizije pa Strictly Kevu ne more nihče očitati. Sedaj ostanejo torej le še fantazije o trenutku, ko se v naše in ne samo okoliške kraje zvabi tudi Amon Tobina in Kid Koalo.

Članek je bil prvotno objavljen na Radiu Študent.