Lou Reed v Sveti Ani

Intenzivna lirika, podkrepljena z orekstracijami in pesimističnim molom. Nekonformistična tematika v času, ko je iskrivi zanos šestdesetih že počasi pešal. V življenjski vrtinec ujeta persona Louja Reeda, po večini navdahnjena s temačnejšimi deli človeške zavesti. Vse to je bil leta 1973 izdani album Berlin. Danes velja za kultno, mogoče celo najboljšo Loujevo ploščo, pa naj mi ljubitelji Metal Machine Music, Growing Up In Public ali nenazadnje New York ne zamerijo. Pronicljiva poezija, ki Louja krasi skozi celotno kariero, je bila na Berlinu dopolnjena z bogatim in nepreseženim zvočnim zalogajem. Vrinjen med njegova prodajno najuspešnejša izdelka Transformer in Sally Can't Dance je bil sprva zgolj grdi raček ter s strani oboževalcev nerazumljen izlet v temačnejše vode, kaj kmalu pa je postal eden prepoznavnejših albumov v rock glasbi. K temu so nedvomno pripomogli tudi sodelujočim glasbeniki, med katerimi se najdejo imena, kot so Jack Bruce, Steve Winwood ter brata Michael in Randy Brecker. Enciklopedije in grobi vodiči so še v devetdesetih ploščo razglašali kot rezultat hrbtnega ali manj produktivnega dela Loujevega ustvarjanja, iskrenim poslušalcem pa je bila kvaliteta že davno razkrita. In če se spomnimo še slavnih besed Briana Ena o vplivu Velvet Underground, z obdobja katerih izvira vsaj tretjina skladb na albumu, govorijo torej dejstva sama zase.

Če pustimo obče prepoznano hvalo ob strani in se posvetimo zgolj dramaturškemu loku, ki ga je Lou vedno znal spretno napeti, se skozi Berlin ujamemo v rekvijem za ljubezensko zvezo med Jimom in Caroline. V časih, ko so se morali glasbeniki krčevito braniti pred obtožbami, povezanimi z drogo, se Lou že dolgo ni več skrival za izgovori. In če je kasneje ponekod zavzel tudi konkretno politično stališče, je takrat sidro spustil pri osebni viziji surovega življenja, polnega drog, partnerskih nesoglasij, izgube otrok in brez bogatih očkov. Neposreden vbrizg realnosti je ob ekspanziji glamuroznih ali zasanjanih godb izpadel prav žaljivo. Popularna kultura, ki nam danes s trenutnimi občutki sreče idealizira koleselj potrošnje, se skozi lastne proizvode vedno znova izkristalizira in ena od točk streznitve je torej nedvomno tudi album Berlin. V svoji izpovedi namreč ne pozabi na najpomembnejše - neizbežen konec. Konec Berlina pa lahko razumemo tudi kot parodijo samega sebe oziroma človeškega pojmovanja konca. Je namreč kraljevski. Lahko bi šli celo tako daleč in Louja povišali v vizionarja, saj samomor Caroline koeksistira z Jimovim življenjem, nekaj podobnega pa se s padcem berlinskega zidu zgodi tudi desetletje in pol kasneje. Ampak takrat je Lou pripovedoval že o papežu, AIDSu, Jesseju Jacksonu in politiki.

Celih triintrideset let smo morali čakati na celotno koncertno izvedbo dotične plošče. Štiri decembrske večere leta 2006 je v objektiv ujel Julian Schnabel in letos julija je izšel DVD Lou Reed's Berlin. Koncert pa je našel pot tudi na plošček. Nesmiselno je na tej točki podajati oceno same Loujeve izvedbe. Zase sicer pravi, da je eden najboljših ritem kitaristov v rock glasbi, a tega na ploščku kljub ostrejšim izvedbam skladb ni slišati. Zvočno podobo dodatno prebadajo spremljevalni vokali, iz katerih vejejo skoraj Cockerske inspiracije. Vtisi nekoliko starejših Loujevih privržencev so uničujoči in pričujoči koncert enačijo z nekakšno obletnico, kjer vsi skupaj ob glažu vina malo zapojejo, ampak Lou Reed je pač Lou Reed. In če ne nastopa ravno v Hali Tivoli, je tudi zvokovno onesnažen. V rockerskem pomenu besede seveda.

Koncert si boste lahko poslušali na Radiu Študent v sredo, 26.11.2008, ob 23:00!