Werner Herzog na koncu sveta

Dokumentarni film Srečanja na koncu sveta Wernerja Herzoga pripelje na Antarktiko, južni pol planeta. Simbolna forma skrajnega roba, prvovrstna ničta točka označevanja, Herzogu omogoča, da nas sreča s svojo značilno estetiko filmskih podob gibanja in časa.

S premišljeno izbranimi parametri kadrov in počasnim ritmom, ki se med drugim izgrajuje tudi z mojstrsko dodanim in obdelanim zvokom, dokumentarec Srečanja na koncu sveta izprašuje vse prej kot enostaven odnos med človekom in naravo.

Tematiziranje pričujoče diade je pravzaprav logično nadaljevanje motivike, ki se vseskozi pojavlja v obširnem filmskem opusu Wernerja Herzoga. Posameznikova vrženost v moderni svet in posledično izrazita odtujenost ter neskončno tavanje po nezavednih meandrih fantazmatskih obsesij so bili od nekdaj priljubljeni motivi in kinematografski vir navdiha za tega nemškega avtorja.

Postopno odmikanje od antropocentrizma je sicer moč zapaziti že v Človeku Grizliju in Divjemu modremu onostranstvu. V omenjenih filmih smo namreč priča Herzogovemu stiliziranemu fokusiranju na krhek in mestoma izmuzljiv odnos človeka do narave, kot tudi na subtilno problematiziranje samega dometa filmske reprezentacije.

V tej maniri pa Herzog nadaljuje tudi v svojem zadnjem dokumentarcu, ki mu na edinburškem filmskem festivalu prinese nagrado za najboljši dokumentarni film. Romantični vizionar nemškega novega vala tako s pomočjo čudovitih hipnotičnih podob antarktičnega vodnega sveta, kadrov-scen brezdanjih poledenelih širjav, arhivskih posnetkov preteklih raziskovalnih ekspedicij in intervjujev s tam delujočimi in živečimi znanstveniki, poskuša redefiniranti odnos človek-narava.

Zavoljo vrhunskega, mestoma neverjetno liričnega kinematografskega poklona naravi, se zdi, da mu to tudi zares uspe. Pa vendar zaključna sekvenca filma naše predvidevanje postavi na laž. Eden izmed intervjuvancev namreč izjavi, da se vesolje lahko osmišlja le preko človekovih čutil. Natanko to pa je tudi mesto, kjer se Herzogov poskus odmikanja od antropocentrizma konča – in skrajni južni rob Zemlje ostane skrajen le na svoji dobesedni ravni...

Tako se zdi, da zadnji film nemškega veterana, ki so ga k snemanju na Antarktiko popeljali že skorajda nadrealistični podvodni vizualni spektakli Henrija Kaiserja, docela nepričakovano premišlja tudi skrajne meje filmskega medija. Herzogu, lovcu na še ne videne filmske podobe, namreč poskus izgrajevanja nove paradigme ne uspe zaradi omejitev, ki so inherentne samemu filmskemu mediju. Pogled skozi kamerin objektiv je v prvi vrsti še vedno pogled človekovega očesa, mehanično Kino-oko Dzige Vertova. Ali povedano z Wendersovo metaforo kamere: na eni strani ima kamera sicer objektiv, na drugi pa vedno »subjektiv«.