Izgred vanilije v živo

Koncert zasedbe Vanilla Riot se je izkazal za enega tistih, ki bi jih bilo škoda zamuditi. V kolikor je do tega prišlo, vestno spremljanje prihodnjih potez tria vsekakor ni odveč, saj se poslužuje tistega bolj abstraktnega zvočnega jezika, ob kateremu izvajana glasba lahko zavije kamorkoli.

Njihov prvenec, izdan pred dvema letoma, je sicer tovrstne izlete obljubljal le posredno. Po besedah slovenskega saksofonista v bendu, Boštjana Simona, je glasba šele skozi nastope prerasla v improvizacijo ter eksperimentiranje s procesiranjem zvoka. Trije študenti amsterdamskega glasbenega konzervatorija sicer svoj navdih iščejo pri najrazličnejših avtorjih, od Supersilent, Arveja Henriksena in Moha! vse do Evana Parkeja in Petra Brotzmanna, tuji pa jim niso niti trdi rockovski riffi, katerih moč smo začutili tudi med petkovim koncertom.

Mednarodno zasedbo, ob že omenjenemu Boštjanu trio namreč sestavljata še norveški kitarist Stephan Meidell ter nizozemski bobnar Onno Govaert, krasi lucidna in mladostniška iskrivost, nastop pa je odkril še disciplinirano naravo njihovega ustvarjanja. Skozi celoten večer so fantje namreč dajali vtis popolne kontrole nad zvočnim dogajanjem. Tistim nekaj izmuznjenim frekvencam pa je na plano uspelo priti zgolj zavoljo slabe akustike prostora in posledično nedovršeno izvedene tonske vaje.

Že tako ali tako nekonvencionalno rabo instrumentov so nadgradili tudi s procesiranjem zvoka v realnem času, za kar Boštjan uporablja podoben arzenal opreme, kot se ga poslužujeta na primer Autechre in Aphex Twin. Saksofon in klarinet sta tako večinoma služila za gosto, včasih celo nojzersko podlago, od katere je njuna uporabnost znala preiti v nežno prepihovanje in (ne)iskanje melodije. Slednje še najlepše ponazarja v nekem trenutku ostro skrajšan arpeggio, ki bi ob dokončni izpeljavi znal aludirati na marsikaj precej očitnega iz jazzovskih krogov. Vendar pa, z izjemo kratkih pasaž, trio ni dopuščal preveč referenčnih točk in se je raje prepuščal izrisevanju lastne skice. Slišanemu bi še najlažje očitali kakšno Moho, vendar pa to zares ne bi bil nikakršen očitek.

Seveda smo videli in slišali tudi osnove eksperimentiranja na kitari. Od loka in feedbacka do preklapljanja med magneti ter vrste distorziranih efektov, ki so instrument nabildali do globokega donenja, ki pa brez občutka v prstih seveda ne pomeni nič. Vse nekako v sosledju s sodobno avantgardo, ki kontrolo sredstev za dosego nekega cilja obvlada do potankosti. Poliritmi in razparcelirano manevriranje z bobnarskimi palčkami je v teh strujah torej povsem običajno in pričakovano. Menjava palčk za kak drug pritrkovalni pripomoček prav tako. Vseeno pa gre ravno v Onnu iskati nekega prikritega povezovalca celotne zvočne podobe, saj nikoli ni dopuščal lenarjenja na repetitivni podlagi. S tem je dirigirana ali preparirana improvizacija vseskozi ohranjala dobršno mero spontanosti.

Boštjan Simon je zatrdil, da po diplomiranju vseh treh zasedba Vanilla Riot ne bo razpadla. In škoda bi bilo, če bi, saj bi si njihovih koncertov želeli še. Pa četudi s časom ne bodo več zastonj.

Prvotno je bila recenzija objavljena na Radiu Študent.