Sami sanjači

Zdi se, da zadnja leta skoraj ne mine mesec, ko John Zorn ne bi lansiral nekaj novega v glasbeno srenjo. Če že ne kot glasbenik, pa vsaj kot skladatelj ali aranžer, snov o njegovih nenehnih nastopih po New Yorku pa lahko v tamkajšnjih medijih obnavljamo skoraj tedensko. Gre za glasbenika s takšnim pedigrejem, da se, kot kaže, okoli njegovega ustvarjanja lahko priredi celo večer na jubilejni ediciji najpomembnejšega jazzovskega festivala pri nas. Konec koncev ga nekateri v podalpju celo teoretično preučujejo. V svoji nepregledni diskografiji Zorn zlahka najde tudi ogromno referenčnih točk za samoironijo ali samonanašanje, vrlino, s katero se velika večina ustvarjalcev le stežka pohvali. Predvsem pa njegovo ime predstavlja stično točko prenekaterim eminentnim glasbenikom, s čimer je s spektrom možnih sodelovanj nedvomno postavljen na unikatno mesto. Ampak to še zdaleč ne pomeni, da je vse, kar naredi, fantastično.

Reminiscenca je najbrž beseda, s katero bi lani izdan album The Dreamers še najlaže opisali. Gibka postava Electric Masade se je do sedaj venomer izkazala za subtilno poslušanje, tokrat pa s svojo umerjenostjo nedvomno povzroča še bolj vzvišene občutke. Od cooderjevskega uvoda do nežne progresivne bas linije lahkotnost albuma trči ob oviro le med četrtim komadom, s katerim se Zorn zopet zapiše elektrificirani dramatičnosti vesternov. Cinematična struja mu seveda ni tuja, saj se je ob številnih izdajah v seriji Filmworks skozi svojo kameleonsko kariero poklonil tudi maestru filmske glasbe Enniu Morriconeju ter osrednji figuri francoske novega vala Jean-Luc Godardu. Eno kompozicijo posveti tudi legendarnemu Louju Reedu, v kateri Marc Ribot(beri ree-bow) smelo kombinira med ritmiko in Hunterjevim značilnim soliranjem z nekaterih Reedovih plošč.

Nasplošno je največ izrazne svobode dopuščene Ribotu in Jamieju Saftu, sebi pa Zorn odmeri dokaj malo prostora, kar pa njegovega pečata prav nič ne zabriše. Sicer lahko prevlada občutek, da Riboteve ideje in solistični špiki peljejo ploščo naprej, a vseeno sta zvok in produkcija nezgrešljivo zornovska. V marsičem gre seveda za nekakšno nadaljevanje njegovega dela iz leta 2001 in albuma The Gift. Črpanje različnih vtisov v organsko celoto je pred osmimi leti sicer nedvomno delovalo bolj sveže, vendar pa je takrat šlo za skoraj dvakrat večji kolektiv. Ironično je le, da takratni plošček deluje nekoliko bolj zasanjano obenem pa tudi bolj raznoliko. The Dreamers med sprehodi po prostranih širinah vso raznolikost preveč efektivno stopi v nekaj všečnega, kjer so aluzije sicer več kot očitne, a jih je znal Zorn v preteklosti tudi bolj prepričljivo podati.

Težko je pričakovati, da bi ob tolikšnem tempu izdajanja nekega avtorja vsi njegovi izdelki vedno znova navduševali. Zaradi istega razloga pa tudi avtor težko ohranja visok nivo, čeprav bi slednje za Johna Zorna nedvomno lahko trdili. The Dreamers torej ohranja visok nivo, ki pa ob sodelujočih imenih tako ali tako ne bi smel biti vprašljiv. Na koncu ostaja le še bojazen, da bi John zaradi lastne samozadostnosti v maniri Bertoluccijevih sanjačev morebitno revolucijo enostavno prespal.

Na Radiu Študent boste lahko dobršen del plošče poslušali danes ob 19:00.