Radikalni nojz v živo

Nedrje Gromke je včeraj izbruhnilo izdatno mero improviziranega nojza, še enkrat znova pa smo bili - spričo enourne zamude - pred koncertom že dodobra zdolgočaseni. Ampak nič ne de. Trio, ki bi vsaj po svojih dosedajšnjih projektih nedvomno zaslužil izdatnejšo mero pozornosti, je pred skromno množico ustvaril prediren kolaž zvokov, ob koščkih kolektivne improvizacije pa je dal slutiti tudi, česa bi še bil zmožen.

Trio je bil do sedaj že dodobra predstavljen, zato o eminentnem portfoliu članov zasedbe na tem mestu ne gre izgubljati besed. Dejstvo je, da gre za ene najvidnejših protagonistov tovrstnih muzik pri nas, čemur pa je potrebno dodati tudi nenehno širjenje polj njihovega ustvarjanja. A ustavimo se na včerajšnjem koncertu, ki je v marsičem ostal zavit v domačnost že slišanega.

Osrednjo figuro je hote ali nehote predstavljal N'Toko. S svojo elektroniko in izurjeno, vendar tokrat v veliki meri žal nerazumljeno dikcijo, je vseskozi tempiral dogajanje na odru, s tem pa vsaj ritmičen del zasedbe kanček omejeval. Jaka Berger mu je s preveč repeticijami in konstantnim standardiziranim ritmom skušal slediti, s tem pa je celotna zadeva izgubila del prepotrebne pikrosti. A s parimi razbitimi pasažami, v katerih so se poslužili tudi kakšnega igrivega dodatka, je strah pred monotonostjo poniknil, z dotiki drum'n'bass ter ambientalne estetike pa jim je uspelo ustvariti zgoščen »groove«. Ta »groove« je na trenutke sicer močno dišal po kakšnih pompejskih floydovskih predstavah. Še posebej ob strunarskih podvigih Marka Karlovčca aluzije na pričujoče obdobje vznika psihadelije kar niso hotele potihniti. Duhovi preteklega časa so tako napolnili fuzijo šumov v Gromki, s filigrantsko dramaturgijo in brez tišine pa so zavzeli večino zvočnega prostora, iz primeža katerega poslušalcem kasneje nedvomno ni uspelo uiti.

Lahko bi se reklo, da je trio včeraj uprizoril pravo lekcijo ustvarjanja usmerjenga in improviziranega nojza ter njegovih odvodov. Izostale niso niti prikupne melodije, za katere je bil angažma Markovega saksofona nepogrešljiv. Skozi spretno vodenje po krivinah se je namreč ravno njegov saksofon izkazal kot najbolj antipoden, s čimer je nekoliko odstopal od ostale zvočne slike. Ta odstopanja pa so se nekoliko zgladila predvsem z bisom, skozi katerega se je občutek sproščenosti in spontanosti pojačal. V tem delu se je potencial benda razbohotil in se osvobodil spon osrednjega dela koncerta. Dejansko gre zasedbi očitati le premalo odločnosti v ritmičnih strukturah, saj ji je zmanjkalo avtoritete na mestih, kjer sta si ostala člana znala nasprotovati. Vendar pa to ni bistveno zmotilo celotnega vtisa tria, ki bi z več nastopi nedvomno le rasel in nadalje buril domišljijo poslušalcev.

Recnezija je bila prvotno objavljena na Radiu Študent.