Kinny, še ena v vrsti...

Čudaška naklonjenost, ki jo avtor teh vrstic goji do brightonske založbe Tru Thoughts, nikoli ni ostala docela pojasnjena. Velika zasluga prihaja nedvomno s strani Bena Lamdina in njegove Nostalgie 77, s katero je par let nazaj skupaj spravil nekakšen sodobno-angleški poklon freejazzovskim platam iz šestdesetih. Da je zadeva izšla le v obliki vinila in da se zvočno pošteno odmika od ostalega kataloga založbe, je bil še dodaten plus. Poleg tega je založba predstavljala odskočno desko Simonu Greenu in Alice Russell, kar pa danes že ni več tako velik plus, kot je bil to kake tri leta nazaj. Zadnja leta se vedno znova zdi, da je Tru Thoughts zavita v kokon med sodobnostjo in preteklostjo, iz katerega nikakor ne najde poti ven. To rezultira na prenekateri fragmentirani izdaji, nešteto sodelujočih na skoraj vsakem albumu pa zna sicer dobro nastavljenim celotam tudi razbiti koherentnost. A med temi razdvojenimi medžanrskimi izleti najdemo tudi izjeme, nenazadnje smo bili lani priča tako uspešnemu nadaljevanju širjenja Quanticovega repertoarja kot tudi na primer zanimivi zmesi TM Jukea & Jack Baker Tria, sicer v resnici dua.

V sferi slednjih se giba tudi solo prvenec jamajško-indijsko-kanadske pevke iz Vancouvra Caitlin Simpson, ki v glasbenem svetu sliši na ime Kinny. Znana predvsem po koncertnih vragolijah s Third Eye Tribeom, je kot ljubiteljica severnjaških podnebij leta 2004 srečala norveškega producenta Espena Hornea. Espen, mogoče še najbolj znan po kreiranju kompilacije za filmski preboj Guya Ritchieja Lock, Stock & Two Smoking Barrels, je nato leta 2005 sproduciral njun dokaj surov in retrospektiven album Forgetting to Remember. In medtem, ko prepletanje skandinavske ter diasporične estetike s pričujočega ploščka deluje nadvse prepričljivo, v primerjavi s Kinnyjevim solo prvencem vseeno izpade dokaj minimalistično. Odgovor se nedvomno skriva v širokem producentskem naboru, saj Idle Forest of Chit Chat poleg vznikajočih imen osmišljajo dodobra uveljavljeni ustvarjalci z močnim pedigrejem.

Glavna prednost albuma pa predstavlja tudi njegovo glavno slabost. Bera imen, kot so Nostalgia 77, TM Juke, Unforscene, Hint, Quantic Soul Orchestra, Souldrop in Diesler, nedvomno zveni navdušujoče, a razlika v smernicah njihovega uresničevanja se izkaže za dokaj evidentno. Tako bi lahko ploščo brez velikih zadržkov razdvojili in jo ponudili v dveh delih. Prvi je sestavljen iz bolj ali manj uspešnih poizkusov kopiranja sodobne R'n'B in retrosoul produkcije, iz katerega kanček izstopata prispevka Tm Jukea in Souldropa. Album zares zaživi šele z drugim delom, iz katerega se počasi začnejo bohotiti pihalni aranžmaji in postopen prehod v dovršen retro izdelek. Zanimivo, da ravno pod taktirko Quantica in Nostalgie 77 Kinny iz svojega mezosoprana potegne največ, čeprav ji prepričljivosti skozi 43-minutni prvenec nikoli ne zmanjka.

Konec ploščka zaznamujeta odlična aranžmaja Bena Lamdina in TM Jukea. Prvi je posegel po upočasnjenem afrobeatu in kar neposredno po svojem komadu Cheney Lane, iz katerega ritmiko je spretno prenesel v remiks naslovne kompozicije Kinnyjevega ploščka z Espenom Horneom. TM Jukeu pa je v štiri minute uspelo stisniti senzibilnost tako crunchy kitare kot električnih klaviatur.

Kljub presežnemu koncu albuma celota vseeno deluje preveč kot nekakšno izložbeno okno založbe Tru Thoughts. Raznolike tendence producentov Kinny odvzamejo tudi nekaj avtorskega pečata, ki bi bil na solo prvencu nedvomno zaželjen. Težko bi sicer rekli, da njen vokal v nepregledni beri neofunkovsko nastrojenih pevk odstopa, je pa eden bolj prilagodljivih. In kljub glasnim orekstracijam s konca albuma ga uspe ohraniti v ospredju.

Članek je bil prvotno objavljen na Radiu Študent.